.....vendarle.
Sobota kot že toliko drugih pred njo . Minuli konec tedna. Navadno sva ob vikendih doma, da se malo odpočijeva, da malo opraviva stvari, ki bi jih morda drugače med tednom. A ker je bilo med tednom malo bolj kislo vreme in sva ga izkoristila za opravke in mimogrede še skočila na Medvedjak na Golteh ter obiskala Škalsko jezero. A soboto je v jutru gosta megla prekrila našo dolino in dokler, da sem se v redu prebudila so sončni žarki že pričeli ustvarjati čudovite misteriozneprizore in nad Kožljem nad mestom se je vedno bolj jasnilo. Pa sva dejala "Gremo na lepše, počivali bomo še bo res slabo vreme, ali ko bomo mrvi", Ha ha ja tudi črni humor včasih pripomore da dvigneš svoje presvetle tri črke in se odpraviš ven in slediš smerokazom sončnih žarkov. Pa sva šla. Zapeljala sva se pod naš lepi Velenjski grad v Staro Velenje in od tam po cesti krenila proti Kožlju.... Že ko sva prišla v gozd sva nekako slutila da ne bova razočarana. Res je da je bila na tej strani še senca a malo više so se že zlatile prečudovite krošnje bukev ...Po položni poti , ki se nenadoma dvigne in nato lepo greš po stopnicah ki so jih pridne roke narediuile na vrh in tako olajšale dostop
Kmalu sva prišla na vh in nato sva ostrmela, kajti zajela je naju tako lepa predstava jeseni, da sva samo občudovala kontraste sence in sonca ki so pozlatile greben Kožlja
Veliko pohodnikov je bilo to jutru na njemu nekateri z štirinožci nekateri celo tečejo na vrh , ali po krožnii poti nazaj v dolino. Veliko poti vodi na vrh...
Ko sva prispela na vrh sva občudovala panoramski pogled na naše lepo mesto in jezera. Uršlja gora se je bleščala v soncu in on je dejal, "mora biti danes lepo na vrhu ?! " ...In tako sva sklenila, da se ob povratu odpraviva še na Uršljo goro. Tu na KOžlju so zelo lepo uredili ..: Nove mize, klopi, stare so vandali razbili... Ter nov napis koliko je visok ta naš hribček nad mestom
Nato sva se vesela zadovoljna da sva ujela vso to lepoto jeseni na KOžlju in bila sva si enotna, da je naša dolina z okoljem nekaj prelepega...
Vsa vesela sva se vrnila po dolgem hrbtu malega KOžlja za velikega tokrat ni bilo časa čakala naju je še pot na mojo goro URŠLJO GORO
Kaj kmalu sva prišla iz gozda in že zagledala krožišče z vodometom in Standard ter krenila skozi mesto domov...
Ni komentarjev:
Objavite komentar