Že pred par leti mi je prijatelj opisoval jesenske lepote Izlak in Čemšeniške planine... (Kjer so male slike in bi si jih morda radi ogledali kliknite in slika se bo povečala)... A kot je že pravilo če si nekaj želiš in planiraš vedno pride, kaj vmes... Tudi letos sva že oktobra meseca nameravala sem, a sprva je dež preprečil pot. potem pa se je nabralo še toliko drugih poti, da sva kar odlagala in medtem je jesen počasi žarela in veliko kje se je spreminjala podoba narave.
In v ponedeljek sva se zjutraj odločila, da greva in kar bo pa bo... Saj vse listje še tudi ni odpadlo , če pa je je narava tudi lepa v svoji kontrastnosti... Mimo Vranskega in Ložnice sva se odpeljala mimo proti Trojanam, kjer sva zavila na levo navzgor za smer Čemšenik
Po vijugasti cesti sva kar kmalu prispela položno cesto kjer je bil odcep, je bil smerokaz Prvine in ker sva bila prvič tukaj sva se lepo peljala mimo...In kmalu sva prispela do prijetne vasi s prelepo cerkvico.Prijeten kraj s prelepim razgledom na Izlake in Zagorje, A od Zagorja sva prav za prav videla samo meglice, ki so bolj, kot ne dale slutiti da se pod njmi prebuja mesto... Ustavila sva in vprašala za pot prijazne fante ki so raztovarjali kombi. Da sva se peljala predaleč so dejali, da morava nazaj in zaviti na desno za Prvine. Pogledala sva navzgor in malo naprej sva videla znak za pot na vrh Čemšeniške...
Zahvalila sva se ter obrnila avto ter se peljala nazaj. Mož je dejal, če greva tu gor bova prišla prej, a je najbrž kar strmo. Pokimala in mu pritrdila nikamor se nama ni mudilo imela sva časa v izobilju.
Potem sva parkirala sredi gozda in se napotila kar počez preko pobočja, ki je bil še v senci in občudovala lepo okolico.Ob potije toliko zanimivosti. Na primer korenino v kateri se je kot v loncu razraščala deteljica... in kmalu prispela na vrh kjer se je skozi drevesa lesketalo sonce..: Vsa vesela sva zakorakala še par metrov po prelepo osvetljeni poti bilo je kot da sva v vicah in se bližava raju...
Kmalu sva prišla na makadamsko cesto ki naju je pripeljala do prevala in jaz sem dejala, da se vidi v Zasavje in malo naprej na levo v Savinjsko dolino...V začetku travnika travnika kjer je stal prikupen hotel D, ki je najbrž odprt pozimi, ko je smučarska sezona...
Ob poti so stale informacijske table , ker sva bila prvič tukaj sva seveda vse prebrala
Cesta se je bleščala in se pričela dvigovati Šla sva mimo vlečnice in vikenda s simpatično okrašenim dvoriščem
Potem naju je pot vodila po šumečem listju više med svetleča bukova drevesa, ki so bila že vsa gola.. In šele sedaj sem razumela navdušenje prijatelja nad jesensko idilo na Čemšeniški planini. Že sedaj je bilo prelepo, kaka lepota mora biti tu šele na vrhuncu jeseni
....Oba sva v en glas dejala naslednjo jesen prideva prej...Dohiteli sta naju dve pohodnici, a ker sta bili veliko mlajši sta kmalu izginili iz vida. Srečala pa sta naju dva pohodnika z psom Bliskom, ki je na vsak način hotel pokazati naši Mery, izkušnjo prve ljubezni... Ni in ni odnehal, a jaz sem Mery dvignila v naročje pa je moral odnehati..Nato sta ga dala na povodec in že je bilo vse, kot mora biti.....Že kar nekaj časa sva pešačila, a ker je za naju čas zelo relativna stvar sva prispela čez kamnito pot na čistino, kjer je mož opazil ob poti popke teloha
Šumeče listje toplina zraka in vročina, ki je kar žehtela od segretega listja... Pot je naju kmalu pripeljala na ravnino in ker nisva še bila tu sva mislila da sva že na vrhu. A nikjer ni bilo kakega znamenja da sva na vrhu. Pa sva še kar šla in prišla do lične skoraj moderno izdelane lovske preže ter krmišča..Malo sva še nadaljevala pot kjer sva prišla do kažipota in še malo zdelo se nama je da gre pot že navzdol in sva se šalila, da bova prišla na Vransko...Pa sva rekla da sva najbrž že na vrhu. A sva kasneje pri koči zvedela da bi morala še sto metrov naprej da bi bila na vrhu Črnega vrha 1206 metrov... Bova pa naslednjič šla še teh sto metrov he he...
Tu sva si vzela čas malicala postrežba iz hotela nahrbtnik in se prepustila lenobnosti ponedeljkovega opoldneva. Kmalu sta prišla še dva planinca nekaj časa smo se pogovarjali nato pa se prepustili soncu, čistemu zraku ... skratka uživali...nato sva midva počasi odšla proti Prvinam, kjer je naju čakal najin jekleni konjiček ki je naju popeljal proti Savinjski dolini.Peljala sva se po drugi strani in se priključila cesti pri Šentgotardu, kjer sva ustavila, da sva si ogledala okolico s prelepo cerkvijo in kontrastnimi lipami
Ni komentarjev:
Objavite komentar