Spomini starega gojzarja

Menina planina

-https://www.youtube.com/watch?v=PCfSxvUtT04

Kljub jutranji prosojni meglici  v naši dolini sva se odločila da greva ven v naravo.. Kajti napovedi ne obetajo preveč lepega vremena v prihodnjih dneh. A vseeno sem si želela še  izpolniti kako obljubo, ki sva si jo dala spomladi a je zaradi takšnih in drugačnih vzrokov ni bilo mogoče izpolniti. Ker sva se   pred kratkim dodobra sprehodila po Šaleški dolini,

Prelepa so jutra v naši dolini...

polna barv nežnih odsevov in žarečih vzhodov ...

 

 Škalsko jezero vso v pojemajočih odsevih in polno skrivnosti...

Ter Velenjsko jezero z okolico

 Ne vem ali je to ljubezen morda francoski poljub , ali pa samo ugriz, kdo bi vedel... A kar naprej jo je cukal za vrat... morda jo je pa osvajal.....

Kjer sva uživala ob obisku mamutov ter  v lepoti labodov njihovih igrah in jih opazovala kako so se pasli na travniku in frfotali z perutmi  natravniku ob jezeru

Velenjsko jezero  je prelepo v tem času... Za sprehode ob njem in uživanju ob spremljanju labodov....

 ------------------------------------------------------------------------------------------

Dan prej pa sva bila na Uršlji
sva rekla sedaj bi pa imela željo, da greva nekam kjer se ne  bova ne vem kako utrudila, ampak bolj za relaksacijo.Ter , da bova uživala še te zadnje jesenske sončne žarke... Ker imava še kar nekaj izletov, ciljev na dolgu sem jaz dala predlog, kaj pa če bi se peljala na Menino planino... Malo dlje, kot lani ko sva potem šla po "Usranem klancu" mimo kopalnice do koče. Letos pa sva sklenila da se peljeva do koče in potem pričneva svoj relaksacijski pohod po gričkih, Menine planine. Samo da bova v naravi pod modrim nebom in da bo naju osvajal nežžen vetrič....Rečeno storjeno... Do sredi Savinsjke doline je naju spremljala oblačnost ko sva zavila proti Radvanju pa se je toliko zjasnilo, da   so se cerkve ob poti zasijale v prav mistični lepoti

Kar kmalu sva se dvignila visoko nad Savinjsko in Zadrečko dolinopo še dokaj lepi makadammski cesti, kjer je nama vožnjo zaustavila črnorjava ovca... NO ustavila sva šla sem ven , da jo prepodim v breg, a ona ni bila takega mnenja..: tako sva nekaj časa leepo peljala za njo... In se šalila, da zato peljeva tako počasi, kot če bi bila črna mačka.... kajti te dni je bilo toliko govora o vraževerju...No končno je le smuknila pod rob in midva sva nadaljevala pot. Do ovinka , kjer se je nama pred očmi pokazala panorama Kamniško Savinsjkih alp.

Spet ni bilo sonca, a kljub temu sva občudovala lepoto  skalnate gmote tam na severu zahodu... Nadaljevala sva pot, ki se je  kar vlekla sem in tja .Občudovala sem zanimiva imena ob cesti, 

kot :Strgarjeva rida, Zelena, Trapezarija... Ja meni je že lani bilo tako zanimivo, ko sva šla počez čez "Usrani klanc" in kopalnico... Ja popestrijo pot take male stvari...Končno sva prispela  med pašnike in pred nama se j pokazal stolp na enem izmed gričkov...

še ovinek dva in sva že bila pri koči

Lepa je tako obnovljena z vsem tem originalnimi lesenimi kažipoti in lesami

Na njeni verandi so malicali planinci, midva pa sva se kar odpravila na najin prvi cilj Vidovnik. Na katerem še nisva bila.

Prestopila av leso in nati korajšžno zakorakala v hrib. In kot bi sonce naju hotelo še dodatno razveseliti je posijalo z vso močjo... Nadaljevala sva pot in se  pot in kmalu sva prispela na hrib kjer sva se odločila da greva po krožni poti.

 ..Mery je bila zelo vesela izkoristila je vsak kamen , vsak štor da se je povzpela na njega in visoko dvignila glavo da bi ujela v nos vonj divjine...Kmalu sva prispela iz travnika, kjer je bil mini kal  v gozd z kamnito potjo,kjer sem videla kar visok štor in si malo razgibala roke, da sem se dvignila na njega... Ha ha , Predin bi zapel bolj star bolj nor ha ha , a malo moraš biti vedno za oslarije, čeprav že lezeš v sedemseseto leto, ali pa morda prav zato....Pot   je naju kmalu pripeljala na najin cilj vrh Vodovnika 1508 m n, v,

 

 

Z stolpom in prelepim razgledom :Skozi veje so se videli vrhovi Kamniških, ki so se bleščali v soncu:POvzpela sva se na vrh in se predala sončnim žarkom in vetru...Mery pa je počakala za skalo in dremala...

 Opoldanski dremež ji je zelo dobro del..Midva pa sva se po "lojtrci" vrnila  na trdna in brez vetra travnato kamnita tla...

Pogled iz stolpa na vrh Vidovnika  z Mery ...

Poslikala sva se  naju in seveda okolico ter goe in se nato počasi odpravila nazaj proti koči

 Ko sva prišla na drugo stran sva opazila, da so sence vedno daljše, čeprav je bila ura šele okoli enih popoldan,,, Ja jesen je v hitrem koraku in kmalu se bo dan skrajšal na svoj minimum..

 Kar nekaj časa sva ostala tu gor nato sva se vrnila skozi gozd in nato namesto po gozdni poti sva krenila strmo navzgor, kjer sem grede opazila na travniku skoraj zarasel kal ...Zelo zanimiv je bil je zgledal , kot travnata ravan le na sredi je bil brez trave... Avoda je bila kljub temu prisotna...

 Nato sva zakorakala proti jasnini neba..: Kak užitek je bil hoditi brezskrbno brez vsake naglice tu gor po teh mehkih stezah...nadalsjevala sva pot in kmalu prispela  na vrh, kjer se nama je odprl pogled na kočo in sosednji vrh s stolpom in njenim vznožjem s kapelico... 

 

 

 Mimo kapelice sva krenila navkreber, kjer se nama je odprl pogled na drugo stran ... Pohorje, Smrekovec seveda Šaleška dolina z svojim stebrastim dimom je nama povedala da nisva tako daleč od doma...Na zahod sva  videla vzpetine Menine in po kažipotih ugotovila , da je  Biba in še en hribček ki je oddaljen eno uro a sem pozabila ime...Šla sva mimo koče in dveh malih hišic, kamor gre še cesar peš... Ena nova druga stara... No če je "gužva" je tudi stari dober he he

 

V rjavi  travi se je skrivala mala srčna moč, lepo je bilo videti poletje sredi jeseni in malo naprej še ena marjetica.. Pogled navzgor v modro nebo in cvetje ob poti ja lepo je tu gor daleč od ponorelega sveta...

 

 

Na vrhu sva opazovala pot , ki sva jo lani prehodila iz doline in se nato spominjala krav in malega telička, ki je tekal za nami...Sedaj je tu gor brez govedi nekako prazno .... A saj bo kmalu pomlad in takrat bo spet živahno tod okoli...

  Sonce  se je skrilo za oblaki in midva sva počasi odšla proti avtu in se odpeljala v dolino, kjer sva med potjo občudovala  cerkev, kis e je ob prihodu lesketala v soncu sedaj je pa bila brez... Odpeljala sva se po Zadrečki dolini in kmalu prispela v Nazarje ter mimo Lubije in prelepe cerkvice  naprej v Šaleško dolino...

Lep je bil včerajšnji dan ..: Vesela sem da nam je uspelo izpolniti še eno obljubo od pomladi... Res je da jih nekaj še čaka , a če bo nama dano, če bo zdravje  jih bova naslednjo leto izpolnila...