Contributors

sobota, 10. oktober 2015

Spomini starega gojzerja-SMREKOVEC

Kako si lahko pobarvaš dan

Današnje jutro je bilo, kot že  nekaj juter preteklih dni. Sivo, oblačno v zraku je bilo čutiti vlago , a kljub temu se je tam nad obzorjem rahlo osvetlilo. Po minulem pestrem in stresnem tednu sem si želela še samo ven, v naravo. Nisem imela še kakega plana, v katero smer bi šla. Ali na Uršljo goro, ali Kremžarico na Pohorju  ali na čarobni Volinjak




 nad Lešami...
In takrat reče on kaj pa Smrekovec, letos še nisva bila gor, čeprav sva druga leta bila gor tudi do trikrat ali petkrat na leto. A malo je letos naju ovirala slaba cesta . .Kajti lani sva skoraj obtičala na cesti  v soteski, kjer je  toliko mostov. In nekatere je odnesla voda. A zvedela sva da so mostovi obnovljeni, a da je cesta še vedno slaba.  Pripeljala sva se do Belih vod in pri gostilni Savinek zavila namesto navzdol , na desno navzgor, Zelo sva bila presenečena in vesela lepe ceste , ki se je vila okoli po pobočju mimo kmetij in nato na levo se priključila cesti na Smrekovec. Vsa očarana sem bila na
 čudovitim svodom drevesnih krošenj vseh barv ki so se bočile nad nama in ob poti so se prikazovala drevesa vseh nians in barv.
Kmalu sva prispela na Smrekovec. A takrat je naju zajela tako gosta megla da nisva videla koče le silhuete smrek in ograje ob cesti je nama pritrdila da sva na cilju. 

Mimo ograje po cesti sva prispela do koče in mimo Forme vive zakorakala v strmino

Kjer je  sicer bilo megleno a v travi so se nenadoma zableščale  rdeče mušnice.

kot krvaveča srca so se mi zdele te lepotice






Pozabila sem na sivino, pozabila da ni sonca , na meglo pokleknila sem v vlažno zrelo travo in uživala , ko sem jih zamrznila v času in vedela da jih bom lahko na spominski kartici odnesla domov in jih občudovala še dolgo potem, ko bo te v travi pokril sneg .
 Uživala sem med pordelim borovničevjem. On in Mery sta šla počasi naprej, a jaz sem si pustila čas ob slikanju.

 Vedno bolj strmo je bilo in vedno več megle  se je nagrmadilo okoli naju zdelo se mi je, kot da mi vse tegobe in smog mesta spere z mene. Počutila sem se deset let mlajša in stekla sem navzgor, dokler me ni moje globoko dihanje  opomnilo, da se nikamor ne mudi, da imam ves čas tega sveta , da on čaka malo više, upočasnila sem korak. .Kajti  megla se je vedno bolj zgoščala 
 A ker sva tega na Smrekovcu že vajena sva počasi stopala proti vrhu. Malo pred vrhom sva nekaj metrov v gosti megli  zagledala pred nama piramido.Šalila sva se v kateri smeri je katera gora. On je rekel; "ali vidiš, kako na Raduhi sije sonce, samo sedaj se ne vidi, ker ga je megla na Krnesu in Smrekovcu zakrila."...
Nato sva  malicala in
 Mery je raziskovala okolico piramide, ali je morda padlo kaj na tla.



 Nato sva se slikala za spomin in nato  je postalo zelo hladno. Hitro sva pospravila za seboj in se vesela zadovoljna odpravila do koče kjer sva   se ustavila in nato vsa zadovoljna se pozno popoldan vrnila nazaj proti domu, kjer sva se grede ustavila Belih vodah kjer sva si ogledala Formo vivo domačega umetnika Gregorja Petkovnika







Z zavestjo, da ni važno, kakšno je vreme, ampak kako dojemaš naravo  in stvari in da je od vsakega posameznika odvisno , kako si obarva dan...Jaz sem si ga danes vsekakor zelo mavrično.






Ni komentarjev:

Objavite komentar

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...