nedelja, 25. oktober 2015

Spomini starega gojzarja- Pohorje-Ko nameravaš na levo..


Greš na desno potem te pa pot zanese še naravnost naprej


Izpolnile so se napovedi vremenarjev, da bo ta vikend sončen in predvsem topel. No zadnje je precej relativno, kajti, če greš malo nad tisoč metrov si kar hitro v slani, snegu in celo ledu.sicer tudi pozimi zahajava v hribe a tokrat sva hotela še malo jesenske romantike... Prav za prav sva bila namenjena na Olševo, oz Raduho, a ker je bil pogled na vrh Pece še kar čisto bel ... še nekako nisva bila pripravljena na sneg(oz njega tako rado zebe in želela sva si še jesenske panorame...)  in zmrzal sva dejala, "Greva na Donačko goro." Tam sva bila spomladi,  in vedela sva da je vso pobočje poraslo z bukvami, kak pogled v soncu, sva sanjala. No vse lepo in prav a tam bi bilo premalo hoje, kajti po lepo serpentinasto speljani poti je slaba urica na vrh. Ko sva se peljala proti Stranicam nama je hiter pogled na Pohorje povedal da je sedaj brez snega in ker letos še nisva opravila jesenskega izleta na Zreško Pohorje sva hitro se odločila greva na Roglo in Lovrenška jezera.

Kjer so slike majhne, kliknite na nje in se bo povečala
 po teh planjavah ne potrebuješ nič drugega kot da zajameš dih in uživaš ter se prepustiš trenutkom





 Tu sva opazovala Kmniške in meglo v dolini. Videla sva tudi Jezerski vrh, ki se nama je zdel tako blizu. Padla je ideja, da bi lahko krenila naprej od Lovrenških do Ribniškega  jezera na Jezerski vrh in nazaj. Kaj pa je dve  dodatni uri za naju sva se šalila

..Prvo sva nameravala iti na Raduho, ali Olševo pogledat ali so macesni že pričeli žareti. Ker pa je bil pogled na Peco iz Velenja, kar precej zasnežen
Julija sva bila na Ribniški in takrat sva hotela  iti na Lovrenška jezera, a ker je bilo tako vroče takrat sva se odločila da preloživa to pot. Torej bova izpolnila obljubo, ki sva si jo takrat dala...In sva šla..Ravno ko je vzhajalo sonce nad Zrečami sva zapeljala  v strmino in kmalu bila na vrhu Pohorja. Vsa navdušena sva opazovala s slano ivjem  pokrito ravan 
 ter opazovala odseve v zajetju na Rogli, ter modrino ki se je prelivala z neba v vodo in obratno.


Vsa navdušena sva zakorakala čez obeljeno ravan on si je oblekel rokavice, iz domače volne, ki sem mu jih spletla , ni hotel na prste, ker ga tako rado zebe zaradi ozeblin v mladosti  so  mu tudi smučarske rokavice  pozimi premalo.Hotel je take iz domače ovčje volne.
Zakorakala sva po leseni poti k srčastemu jezeru, ki je bil pod ledenim oklepom bleščalo se je v soncu in kar kmalu sva pohitela naprej  v spremstvu naše psičke Mery, ki je zelo uživala v snegu in ledu.ki se je naredil na mlakah na poti čudovite podobe

 Zelo sproščeno in hitro sva nadaljevala pot in res sva do Lovrenških potrebovala uro in pet minut.Šla sva po zgornji poti


Vode je bilo več, kot dovolj za vse. Mery in naju
Ko sva prispela do Lovrenških jezer sva bila trenutno sama. Hitro sva šla na stolp se slikala in že so za nama prišli štirje pohodniki. Srečali smo se na zaledenelih deskah in smo se šalili, da je balet na ledu, kajti vsi smo drseli. Še pogled nazaj na stolp in odhitela sva k jezeromOni so potem krenili naravnost na Ribniška jezera midva sva pa si vzela čas in sva obiskala vsa jezera, Kajti prečudovita so v tej modrini neba in v jesenskemu objemu  barvnih trav.


Že kar od začetka poti od Lovrenških je bilo treba čez hlode in vodo .A to je dobro tako se človek izuri v ravnotežju




 Ob poti je bila voda dobra, kot je lahko le Pohorska voda



 Po lepem pokošenem travniku naju je spremljalo toplo sonce



 Pohorske planjave


spomin na jesen na Lovrenških jezerih










 Tu se ustavi čas, kar žal nama je bilo da sva po malici morala kar hitro nazaj, .Kajti s časom sva bila kar na tesno...

Pot na Ribniško jezero je bila še bolj poledenela kot na Lovrenška jezera...
 Vedno slikam te stihe ja kako lepo in kako resnično je to

 med snegom in med mokrimi tlemi je bilo včasih treba kar paziti, da si stopil na trdno podlago

 panorama doline je nakazovala oblačnost in smog v dolini, tu gor je bil zrak tako čist da bi ga lahko jedel.... Globoko in sproščeno se da tu gor dihati iz dna pljuč.
 Ja kar dolga pot naju še čaka nazaj
 Spomenik  na vrhu Jezerskega vrha žrtvam brezumne vojne...

Prelepe slike viharnikov so mi polepšale pot nazaj iz Jezerskega vrha... Mery je bila kar utrujena. Če se je le dalo se je hitro spravila na mehko travo  in si malo odpočila..

 Pod golimi drevesi bukev, ki so že slekle svojo obleko sva se po šumečem listju vzpenjala na Ribniški vrh  in od tam naprej desno na Ribniška jezera ter nazaj na Jezerski vrh, kjer sva se malo odpočila toliko, da sva slikala Ribniško kočo na katero tokrat nisva šla. Ni bilo potrebe, kajti pijače sva imela dovolj  v nahrbtniku. Obiskala sva jo pa pred mesecem dni, ko sva šla iz Grmovškovega doma na Ribniško jezero.
  Uživala sva v odsevih na mlakah , ki jih je bilo toliko, da je včasih bila prava umetnost priti čez, a vedno je nama uspelo

 pot je bila lepa, a če povem po pravici se je kar vlekla. Morda se nama je to zdelo , ker so pač najini koraki kje mali počasnejši, pa še slikanje in opazovanje okolice nama vzame nekaj časa.Pa še ob studencu sva se ustavila, kjer piše na žlebu, da je voda ljubezni. Napila sva se je oba in še domov sva vzela steklenico...Ha ha ljubezni ni nikoli preveč  ni važno v kakšni obliki


skozi prekrasni smrekov gozd sva kmalu po strmi poti prispela na travnik 



 Kjer sva občudovala barvno paleto jesenskih barv


Ob poti sva se za trenutek odpočila na klopci ki jih je kar nekaj . Toliko, da sva se odžejala in preoblekla, kajti do sedaj sva kar imela dober tempo hoje do sem. Pa še slikala sva se , da ne pozabiva kako lepo je bil ta dan ta  večer, ko čakava na sončni zahod planjava in ta pokrajina, ki naju vedno znova in znova očara...

 Ko sva se vrnila na zadnji hrib sva se utaborala pod smreko in čakala na sončni zahod.Opazovala sva  obrise Raduhe, Pece, in Kamniških


Na nasprotni strani  se je na nebu zableščal mesec ki se še  vedno v debeli.
 Pogled na kontraste žičnice in na  prelepo cerkev v ozadju naju je navduševalo zadnje metre poti.
Potem pa še zadnji pogled nazaj

Ja priznam bilo je naporno a vredno vsake kaplje potu. Na  sedlu Komisija  sva  bila ob  devetih dopoldan vrnila sva se ob pol šestih popoldan. Seveda morava odšteti počitek in ves čas,, ki sva ga porabila za obhod jezer na Lovrenških in Ribniškega jezera. Skratka pot ki je vredna vsakega truda in seveda  bo nama ostala v spominu kot vse kar je lepo in neprecenljivo. Trud in  slabe stvari se pozabilo lepota in občutki  ter seveda fotografije pa še bolj pozlatijo spomin...