Ko bolezen izniči preteklost , izmaliči sedanjost
ter uniči prihodnost....
Ostarela šla sta preko polja in zoranih njiv.
V zraku hladno je zavelo,
listje rahlo rumenelo,
čutil se je že jeseni vpliv.
čutil se je že jeseni vpliv.
Stala sta tam in molčala,
vsak strmel je v svojo smer.
vsak strmel je v svojo smer.
V motnih se očeh mržnja lesketala
in nemo vprašanje, ki boli.
in nemo vprašanje, ki boli.
"Ja, kdo si pa ti?"
Bolezen izbrisala ljubezen,
vse odnesel veter časa,in pozabe ,
tuj postal je vsak dotik.
Ognja ni bilo več med njima
niti iskre ni bilo.
Nemo zrla sem za njima....
Zabolelo me srce,
vem, kako goreče včasih sta ljubila se.
vse odnesel veter časa,in pozabe ,
tuj postal je vsak dotik.
Ognja ni bilo več med njima
niti iskre ni bilo.
Nemo zrla sem za njima....
Zabolelo me srce,
vem, kako goreče včasih sta ljubila se.
V ušesih še vedno zvenelo je vprašanje, ki boli-
"Ja kdo si pa ti ?"
"Ja kdo si pa ti ?"
Videla sem ju poslednjič
vsak odšel je v svojo smer,
tiho v molčeči mrak ,
zagrnil ju je tih večer
p.p. Naj bo čim manj takih usod, če je le mogoče naj ljubezen , veselje živi do zadnjega diha in naj bolezen ostane vsem nepoznana ..S to željo vam želim srečen dan
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar