sreda, 09. september 2015

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- Obljuba dela dolg

 Klemenča jama

Leto se nagiba že krepko na svojo drugo polovico. Čas je za izpolnitev obljub, ki jih kar odlagava v nedogled, izlete pohode, ki jih nekako odlagava, kajti vedno pride vmes kaj drugega.A leta drve s tako brzino, da je res potrebno izkoristiti vsak možen trenutek ...Po prvem tednu septembra katerega sva začela s pohodom na Matajur, še sedaj sem polna vtisov sonca in modrine s tega pohoda  je nastopilo deževje a kljub temu sva šla okoli Velenjskega jezera in Škalskega,a vedno je naju spremljal dež......Ker na Klemenči jami  res nisva bila že od leta 1977, jaz za sebe govorim , ker mož je bil še pozneje še  parkrat  z sinom in enkrat sam in enkrat z prijateljem, ko sta šla grede na Ojstrico. in naprej po Kamniških vrhovih .In tu gor mi je bilo vedno všeč. Mala koča, prijazni oskrbnik in ja otroka sta uživala, Torej sva se odločila za ta cilj..Pa še najbližje je... Jutro je bilo tako, ki si ga lahko samo želiš za pot. Modro nebo in toplo jesensko sonce sta dodala tisto dodano vrednost, da lahko  z celoto globoko vsrkaš vsak trenutek ob poti.


A za kam dalje sva raje počakala na prelep sončen dan, ki se je naredil v ponedeljek  v začetku tega tedna. Nisva se mogla odločiti, kam naj greva Porezen,, Ratitovec ali  Blegoša , a  Blegoš je najlepši v jeseni ko se obleče v svoj škrlatni plašč ..tako sva se odločila... Klemenča jama.
Pripeljala sva se po ovinkasti in od Solčave naprej zelo slabi cesti.Sem se spomnila, ko se politiki vozijo v to dolino na razna srečanja, "Ali gredo z avtom? Ali pa mogoče kar z helikopterjem ... Mislim da velja ta zadnje, kajti drugače bi najbrž cesta že bila lepša z novo prevleko..."  Po plačanju pristojbine, kar se meni osebno zdi zelo prav, kajti nekaj je treba dati nazaj za to lepoto tega koščka čudovitega raja.Tudi v dolini se je precej spremenilo

 Pripeljala sva se do doma planincev, kjer sva pustila avto  in nato nadaljevala pot čez most kjer sve je pod njim bleščala suha  struga Savinje, po  prelepi gozdni cesti do razpotja, kjer je tabla nakazovala pot na Klemenčo jamo.

Svetloba je bila fantastična risala je pramene vseh mogočih oblik in odtenkov.Kaj kmalu sva se pričela vzpenjati
Pot je bila tu in tam kamnita, a drugače zelo lepo speljana. Ker sva prvič hodila po tej poti drugače sva šla po drugi, kjer moraš skozi tunel in ob žici.A ker sva imela tokrat Mery s seboj sva bila vesela da sva izbrala to pot.Še tu jo je bilo strah iti preko ozke tresoče brvi...Tako da je raje šla pod njo in grede se osvežila v tekoči vodi. Očarale so me gore na nasprotni strani, ki sva jih opazovala iz razglednega mesta
Pot je bila kar shojena se vidi da je ta del zelo obiskan.  Šla sva mimo šumečega slapa ki je v tankem curku padal v kotanjo
Kakor je bil  mali je bil kar glasen.Pot je naju spet vodila preko brvi in pri studencu smo se vsi odžejali


Presenetilo me je,koliko vode je na tej skalnatem območju. Že res , da zapade na gorah veliko snega in je posledično velika zaloga vode. A ti vroči meseci ki so za nami niso prav nič posušili te zaloge  vodnega zaklada. Kakor koli prav osvežujoča je bila pot , klub strmini. Veliko se je spremenilo . ta pot nova pot po kateri sva šla.In že sva prišla do odcepa,kjer se priključi pot iz desne smeri. Nato še nekaj minut po zložni poti in že smo prišli do vhoda kjer je napis na tabli ki je visel na drogu povedal , da smo prispeli na cilj.








Zelo lepo je tu:: Sonce je sijalo z vso močjo trava je dišala in vstajali so spomini.... ...
  •  Poleg majhne prikupne nekdanje koče je stala večja zelo lepa planinska koča. S prijazno  gostiteljico. Osvežila in okrepčala sva se ter se predala spominom, OB pogledu na vršace na nasprotni strani,katere sva večkrat prekrižarila iz vseh smeri. … Kot bi listala po knjigi spominov , ko sva zrla na Turški žleb  , kjer smo pred davnimi leti z otroci oprezno premagovali kline in vrvi. Pa Brana, in Skuta v ozadju spomin naju je ponesel še dlje na Grintavec in Kočno , a to v naslednjem blogu..Skratka vesela sem da sva izpolnila to obljubo, ki sva si jo zadala že v začetku leta. Sedela sem pred kočo in zrla na bližnje gore  IN v sebi sem čutila nekako spravo  sami s seboj, zadovoljstvo, kajti bila sem prepričana da bom še lahko leta in leta hodila v gore na najb+višje vrhove naše dežele.  Kajti vem, da veliko kje ne bom nikoli več hodila,nekaj  kolena nekaj Emšo  a čpe se bo le dalo bova še hodila... Je pa tako kot z vožnjo avtomobila sam moraš oceniti koliko si zmožen še  iti ..A gore

    narava so me vedno osrečevale in me še . Tako , da tudi, ko ne bo več mogoče  bo paostal  prelep spomin.  In seveda fotozapisi poti...
    Torej ker sva bila že ravno tu  obiskala še najdebelejši macesen v Sloveniji. Res je mogočen. A od daleč niti ne zgleda tako, ko pa sem ga objela sem dobila vtis kako debel je.


    Ko sem se vrnila  sem si vzela  čas in vsem vse raziskala potem pa sem samo sedela in uživala
     

     napis na tabli pove vse


     


     Ob povratku so sončni žarki osvetljevali macene na drugem bregu nad slapom. Prekrasen pogleduživala sva ob kaskadastem potočku, ki je žuborel preko skal

    Ko sem bila zadnjikrat tukaj te hiške še ni bilo-Lepo je urejeno



     Nekaj časa sva še ostala tu in pozno popoldan se vrnila spet v dolino.Do doma planincev in se potem odpeljala .Vesela da sem izpolnila obljubo, ki sva jo dala  ob načrtovanju izletov in pohodov v začetku leta…
     Po vrnitvi sva pomalicala ter se odpeljala še do slapa Rinke,
    Precej tujcev je bilo tu  Italijani, Čehi Nemci, ja ljudje vedo, kje je lepo…Ja tudi tu se je veliko spremenilo, a slap je še vedno enak  ..












    Včasih pred mnogimi leti smo velikokrat prihajali sem mimo, ko smo šli v gore  ali kar tako na piknike  in sedaj sva malo osvežila te spomine. Lep prelep je ta biser pod gorami in gore nad njim