ponedeljek, 28. september 2015

Spomini starega gojzarja- MOJ SEPTEMBRSKI POGLED NAZAJ

Septembru v slovo....
Pozdravljeni dragi prijatelji sedaj se je vse malo umirilo in spet sem tukaj--- P:P.če je kaka fotka mala ali pa je samo črno kliknite najo in se bo odprla...Hvala
  Čas tako hitro teče, ali pa se samo tako zdi saj še ni dolgo, kot da je bilo prejšnji teden, ko smo se potili konec avgusta v vročini , ki je  dodobra pregrela ozračje in kosti.   Res smo lahko zadovoljni da smo letos imeli tako dolgo vrče poletje. No prvi september  je bil napovedan kot eden zadnjih sončnih dni v tem sklopu lepega vremena. Sedaj ob izteku meseca malo zbiram vtise mojih vandranj in potepanj po   hribih in dolinah. Pa zapišem kajti ob vsem tem hitrem tempu in različnih poti je lepo da  ostane zapisano črno na belem. Bolje slabo zapisano, kot dobro pozabljeno To rej sva se odločila da obiščeva še
 MATAJUR Res je bil prelep izlet poln modrine in tudi napora, kajti po najini stari navadi ubereva skoraj vedno najdaljšo pot . Šla sva iz Avse v Sloveniji nekateri se peljejo v Italijo, kjer je do vrha dobre tričetrt ure. Midva sva pa potrebovala več kot štiri ure, A je že tako, ker je nama pot cilj, sva doživela toliko lepot , ki bi jih drugače nikoli doživela ….
Ko sva se vrnila domov sva si privoščila počitek,vmes malo pogledala v naravi za darove narave . Nato sva se predala uživanju ob dobri knjigi. in to tudi z razlogom, kajti deževalo je kot iz škafa in vmes malo obiskala naše mesto, kajti ob vseh pohodih in izletih priznam da ga zanemarjava. Malo sva se sprehodila po centru obiskala knjižico in obiskala nekaj tistih točk, kjer se dobro počutiva in  in ja  tudi naše mesto tudi tu se spreminja precej in to na bolje..
A kljub  dežju sva obiskovala naša jezera
VELENJSKO IN ŠOŠTANJSKO  JEZERO Z NOVO NASTALIM JEZEROMVelenjsko Škalsko, da ohraniva kondicijo..ter  njegovo zaledje z na novo nastalim jezerom Sedmega je pa posijalo sonce. In ker sva  si v začetku leta dala kar nekaj načrtov in obljub sva se podala v Logarsko in Klemenčo jamo. Ja lepo je bilo se povzpeti po novi poti do koče in potem še k najdebelejšemu macesnu v Sloveniji, ter uživati v lepotah Savinjskih alp , katere sva več in manj skoraj vse prehodila. 
KLEMENČA JAMA Ob povratku sva nazaj  grede obiskala še   slap Rinka in se vsa zadovoljna vrnila domov .
Spet sva ostala doma in obiskovala jezera in  naš sončni park ki je res prelep posebno zjutraj v sončni svetlobi…
 SONČNI PARK

Dvanajstega sva obiskala Ratitovec na katerem pa še nisva bila. A sva že dolgo načrtovala vzpon na njega. Zelo zgodaj zjutraj sva se peljala mimo Škofje loke in nato po Selški dolini mimo Železnikov do križišča za Podbrdo na levo za Zgornje Danje in do kraja Torka.
RATITOVEC

Ker je bilo še zelo zgodaj seveda ni bilo nikjer nikogar, bi bi ga vprašala za pot ..


Malo sem poslikala to neznano čudovito pokrajino s Poreznom na eni strani in Škofjeloškimi hribi na drugi strani. Čakala sva in kmalu je pripeljal avto in dva prijazna moška sta nama povedala , da sva na pravi poti le dober km naprej se še morava peljati. …Tam sva pustila avto in  se vsa  zadovoljna podala na pot proti Ratitovcu… Kmalu se je nad nama v obronkih pogorja zableščalo sonce, ki je prilezlo tam nekje izza gora.  Samo to lahko rečem tako lepa pot malo po gozdu malo po travnikih in na vrhu se ti nudi  razgled za bogove. Julijske z očakom Triglavom so se mi zasmejale nasproti. Res pa je da je  se Kamniške niso videle. Megla se je  spustila nizko in jih zavila v svoj pajčolan. Uživala sva  pri koči ob ocvirkovki, sveže pečena in tako slastna..mmmmnmm, ki sem jo mimogrede jedla prvič in flancatih. Ter nato vsa vesela šla na Gladki vrh kjer sva se seveda slikala posnela tudi hribe  posebno se mi je vtisnil v spomin vrh Škrlatice, smo bili z družino pred 36 leti... Nepozabni spomini. In na vrhu  Triglava sem videla veliko ljudi ko sem približala vrh.. ter dolino kjer so Dražgoše ter sosednja hriba Altemaver in Kremant. Na katerega greva ob naslednjem obisku... Nato pa,ko sva se vračala je iz Soriške planine priplula gosta megla in kaj kmalu nisva več videla sosednjih hribov. A nič zato, obljubila sva si da se še vrneva in obiščeva še ostale vrhove Ratitovca… Prelep vtis je nama pustil  in bil bi greh, če ga ne bi spet obiskala.
Petnajstega zjutraj sva se spomnila da bi bilo lepo če obiščva Uršljo goro, kajti nikoli še nisva bila petnajstega v mesecu gor. Druge dneve vse. Seveda sva  večkrat bila hor, kajti vsga skupaj sva bila  90 x- A vse druge datume samo petnajstega ne. Pa sva šla dan je bil tako, tako nekaj sonca še več oblakov a ujela sva toliko jasnine da sva se likala se naužila energije, ki jo nudi samo Uršlja gora ter se zadovoljna vrnila domov.

Spet je malo deževalo a čez dva dni je posijalo sone in spomnila sva se na Pohorske planjave, kjer veter češe travo in burja kleše viharnike in goste smreke na vrhu. Pa sva šla . V dolini je bilo kar toplo gor pa veter, a tako jasno  modro nebo, da sem imela vtis da vidim zvezde v modri globini  neba. Hotela sva iti do Ribniškega jezera, čeprav sva bila letos že kar nekajkrat  tam. A lepot človek nima nikoli dovolj. Ko sva prišla do planjav pod Črnim vrhom sva zakorakala po barviti preprogi borovničevja in kjer sva ob robovih  opazila še kar precej borovnic in brusnic. Odložila sva nahrbtnike in se lotila nabiranja, kajti zdravja iz narave ni nikoli preveč. Nato sva našla še pet jurčkov ja bil je pravi jesenski dan v naravi.
Sonce je posijalo z vso močjo in veter je lahno pihljal . Bilo je prelepo. Nabrala sva dva litra borovnic in slab liter brusnic. Nato sva se predala soncu, sanjarjenju in ko so se pozno popoldne tam izza Dravske doline navlekli črni oblaki ssva namesto na Ribniško jezero odšla nazaj proti Grmovškovem domu. In nazaj domov.  Vsa zadovoljna da sva preživela tako čudovit dan kljub temu da nisva prišla do cilja. In tu se je spet izkazalo, da je včasih pot cilj.
Po dvajsetem sva dodala še zadnji mozaik  k zaobljeni sliki obronkov ki obkroža našo dolino. Šla sva še  na Stropnico,
hrib nad Šenbricem nad Velenjem … Lepa pot le od začetka zelo slabo označena. Pa sva vprašala za pot in še takrat sva komaj našla… A ko odkriješ pot in naletiš na oznake sončka




veš da si na pravi poti . Zadovoljna da sedaj imava vse hribe in gore okoli naše doline za sabo. 

To so:_ Koželj, Gradišče nad Jakobom , Skorno, Sv. Križ nad Belimi vodami. Smrekovec, Uršlja gora, Sleme, Graška gora, Razbor, Vodemlja, Skalni Vrh, Stropnica, Paški Kozjak, Ramšakov vrh in Radojč. Lepo je če poznaš vso svojo okolico do podrobnega… Lepa je naša dolina in prekrasni so vrhovi in holmi  okoli nje..
Ker smo bili spet v času  lepega vremena sva se odločila da spet obiščeva, kot vsako leto septembra Veliko planino… Čeprav jo obiščeva vsako leto  vsaj dvakrat navadno aprila in septembra … me vedno znova in znova prevzame. Potrudiva se da vedno raziščeva drugi hribček in planjavo. Uživam v potepanju po prostranstvu planine. Pogled v dolino je sicer bil bolj meglen a so se zato gore bahato nastavljale fotoaparatu in očem … Iz nekega grička sva videla procesijo obiskovalcev predvidevam da so bili tisti ki so se pripeljali z avtobusi in.. Kar pet jih je bilo na parkiriščih. A srečala razen dveh planink na vrh Gradišča, iz Litije nisva nikogar  s temi smo malo poklepetali in še slikali sta naju… Z Gradišča sva se po drugi strani spustila  do cerkve Marije Snežne, nato se povzpela še na en grič ter se tam prepustila očiščevanju notranje navlake . Ter se nato vsa prerojena vrnila nazaj do parkirišča pod Ušivcem in  se pozno popoldan vrnila nazaj domov…
 Spet so vremenarji napovedovali dež, sva kljub temu sklenila da obiščeva Slovenske gorice,in res sva storila prav. Bilo je sončno vroče. Obiskala sva Blaguško jezero, bila na slastnem sladoledu pri Sv, Juriju ob  Ščavnici ter nato obiskala še razgledni  stolp na Gomili,kjer sva zadnjič bila  pred 40 leti ,






 takrat je bil še lesen. Seda j pa je višji in z njega je prelep razgled. Vidi se do Donačke, Boča daleč tja na Pohorje potem na vzhod po ravnici in lahno zaobljenih gričih , sploh ne vem kako se imenujejo… Skratka vinogradi sanjave  vasi..:Prelepo. Le škoda da se je pričelo oblačiti  in se počasi izpolnjevati napovedi vremenarjev. Ko sva  vračala mimo


Slovenske Bistrice  in proti Slovenskim Konjicam naju je srečal tako silovit naliv da brisalci skoraj niso utegnili čistiti šipo. A naju ni preveč motilo- Ustavila sva  in se predala obujanju  vtisov lepo preživetega dne…

 Tako september se bo kmalu  iztekel, kar pač nisem obiskovala naše bližnje in širše domovine je bilo treba pripraviti ozimnico,kajti tako ,bogata kot je letos jesen

z darovi narave že dolgo ni bila. Tudi vam vsem želim bogato jesen in prelep barvit mesec oktober ki že trka na vrata… Naj vam barve jeseni pobarvajo dneve..
lp






nedelja, 20. september 2015

Tudi to je življenje--- KER JE TRENUTNO PREMALO ČASA ZA NOVE VIDEE IN BLOGE

 NEKAJ SPOMINOV NA PREJŠNJA LETA.
Ker je Jelena Rozga , ravno včeraj gostovala  v našem kraju ob prazniku občine naj še tu zazveni njen čarobni glas ... Priporočam gledanje v celozaslonskem načinu tako pride narava najbolj do izraza
... Lep pozdrav

sreda, 09. september 2015

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- Obljuba dela dolg

 Klemenča jama

Leto se nagiba že krepko na svojo drugo polovico. Čas je za izpolnitev obljub, ki jih kar odlagava v nedogled, izlete pohode, ki jih nekako odlagava, kajti vedno pride vmes kaj drugega.A leta drve s tako brzino, da je res potrebno izkoristiti vsak možen trenutek ...Po prvem tednu septembra katerega sva začela s pohodom na Matajur, še sedaj sem polna vtisov sonca in modrine s tega pohoda  je nastopilo deževje a kljub temu sva šla okoli Velenjskega jezera in Škalskega,a vedno je naju spremljal dež......Ker na Klemenči jami  res nisva bila že od leta 1977, jaz za sebe govorim , ker mož je bil še pozneje še  parkrat  z sinom in enkrat sam in enkrat z prijateljem, ko sta šla grede na Ojstrico. in naprej po Kamniških vrhovih .In tu gor mi je bilo vedno všeč. Mala koča, prijazni oskrbnik in ja otroka sta uživala, Torej sva se odločila za ta cilj..Pa še najbližje je... Jutro je bilo tako, ki si ga lahko samo želiš za pot. Modro nebo in toplo jesensko sonce sta dodala tisto dodano vrednost, da lahko  z celoto globoko vsrkaš vsak trenutek ob poti.


A za kam dalje sva raje počakala na prelep sončen dan, ki se je naredil v ponedeljek  v začetku tega tedna. Nisva se mogla odločiti, kam naj greva Porezen,, Ratitovec ali  Blegoša , a  Blegoš je najlepši v jeseni ko se obleče v svoj škrlatni plašč ..tako sva se odločila... Klemenča jama.
Pripeljala sva se po ovinkasti in od Solčave naprej zelo slabi cesti.Sem se spomnila, ko se politiki vozijo v to dolino na razna srečanja, "Ali gredo z avtom? Ali pa mogoče kar z helikopterjem ... Mislim da velja ta zadnje, kajti drugače bi najbrž cesta že bila lepša z novo prevleko..."  Po plačanju pristojbine, kar se meni osebno zdi zelo prav, kajti nekaj je treba dati nazaj za to lepoto tega koščka čudovitega raja.Tudi v dolini se je precej spremenilo

 Pripeljala sva se do doma planincev, kjer sva pustila avto  in nato nadaljevala pot čez most kjer sve je pod njim bleščala suha  struga Savinje, po  prelepi gozdni cesti do razpotja, kjer je tabla nakazovala pot na Klemenčo jamo.

Svetloba je bila fantastična risala je pramene vseh mogočih oblik in odtenkov.Kaj kmalu sva se pričela vzpenjati
Pot je bila tu in tam kamnita, a drugače zelo lepo speljana. Ker sva prvič hodila po tej poti drugače sva šla po drugi, kjer moraš skozi tunel in ob žici.A ker sva imela tokrat Mery s seboj sva bila vesela da sva izbrala to pot.Še tu jo je bilo strah iti preko ozke tresoče brvi...Tako da je raje šla pod njo in grede se osvežila v tekoči vodi. Očarale so me gore na nasprotni strani, ki sva jih opazovala iz razglednega mesta
Pot je bila kar shojena se vidi da je ta del zelo obiskan.  Šla sva mimo šumečega slapa ki je v tankem curku padal v kotanjo
Kakor je bil  mali je bil kar glasen.Pot je naju spet vodila preko brvi in pri studencu smo se vsi odžejali


Presenetilo me je,koliko vode je na tej skalnatem območju. Že res , da zapade na gorah veliko snega in je posledično velika zaloga vode. A ti vroči meseci ki so za nami niso prav nič posušili te zaloge  vodnega zaklada. Kakor koli prav osvežujoča je bila pot , klub strmini. Veliko se je spremenilo . ta pot nova pot po kateri sva šla.In že sva prišla do odcepa,kjer se priključi pot iz desne smeri. Nato še nekaj minut po zložni poti in že smo prišli do vhoda kjer je napis na tabli ki je visel na drogu povedal , da smo prispeli na cilj.








Zelo lepo je tu:: Sonce je sijalo z vso močjo trava je dišala in vstajali so spomini.... ...
  •  Poleg majhne prikupne nekdanje koče je stala večja zelo lepa planinska koča. S prijazno  gostiteljico. Osvežila in okrepčala sva se ter se predala spominom, OB pogledu na vršace na nasprotni strani,katere sva večkrat prekrižarila iz vseh smeri. … Kot bi listala po knjigi spominov , ko sva zrla na Turški žleb  , kjer smo pred davnimi leti z otroci oprezno premagovali kline in vrvi. Pa Brana, in Skuta v ozadju spomin naju je ponesel še dlje na Grintavec in Kočno , a to v naslednjem blogu..Skratka vesela sem da sva izpolnila to obljubo, ki sva si jo zadala že v začetku leta. Sedela sem pred kočo in zrla na bližnje gore  IN v sebi sem čutila nekako spravo  sami s seboj, zadovoljstvo, kajti bila sem prepričana da bom še lahko leta in leta hodila v gore na najb+višje vrhove naše dežele.  Kajti vem, da veliko kje ne bom nikoli več hodila,nekaj  kolena nekaj Emšo  a čpe se bo le dalo bova še hodila... Je pa tako kot z vožnjo avtomobila sam moraš oceniti koliko si zmožen še  iti ..A gore

    narava so me vedno osrečevale in me še . Tako , da tudi, ko ne bo več mogoče  bo paostal  prelep spomin.  In seveda fotozapisi poti...
    Torej ker sva bila že ravno tu  obiskala še najdebelejši macesen v Sloveniji. Res je mogočen. A od daleč niti ne zgleda tako, ko pa sem ga objela sem dobila vtis kako debel je.


    Ko sem se vrnila  sem si vzela  čas in vsem vse raziskala potem pa sem samo sedela in uživala
     

     napis na tabli pove vse


     


     Ob povratku so sončni žarki osvetljevali macene na drugem bregu nad slapom. Prekrasen pogleduživala sva ob kaskadastem potočku, ki je žuborel preko skal

    Ko sem bila zadnjikrat tukaj te hiške še ni bilo-Lepo je urejeno



     Nekaj časa sva še ostala tu in pozno popoldan se vrnila spet v dolino.Do doma planincev in se potem odpeljala .Vesela da sem izpolnila obljubo, ki sva jo dala  ob načrtovanju izletov in pohodov v začetku leta…
     Po vrnitvi sva pomalicala ter se odpeljala še do slapa Rinke,
    Precej tujcev je bilo tu  Italijani, Čehi Nemci, ja ljudje vedo, kje je lepo…Ja tudi tu se je veliko spremenilo, a slap je še vedno enak  ..












    Včasih pred mnogimi leti smo velikokrat prihajali sem mimo, ko smo šli v gore  ali kar tako na piknike  in sedaj sva malo osvežila te spomine. Lep prelep je ta biser pod gorami in gore nad njim