torek, 04. avgust 2015

IZ ZBIRKE-TUDI TO je ŽIVLJENJE-4- ODLOČITEV


"Biti, ali ne biti, to je vprašanje!"
To je zgodba ki se je dogajala  že v prejšnjem stoletju, ma kaj stoletju tisočletju he he..
V objemu gora je ležala dolga dolina katero je delila na polovico mogočna reka, ki je leno tekla in se lesketala v mesečini. Poleg nje se je kot senca vila avtocesta, ki resnici na ljubo takrat v tistih časih ni bila preveč obremenjena. Vse je bilo mirno na obronkih Košute in Pece se je že danilo, dolina je bila še v polmraku jutranjo tišino je prekinjalo petje ptičev in v bližini je zvon vabil k jutranji maši.
V veliki stavbi v samostanu ob robu mesta se je prebujalo v nov dan petindvajset deklet , gojenk, v starosti od petnajst do sedemnajst let .Ki je glasno govoreč se oblačilo in pripravljalo na odhod k jutranji maši v cerkev, ki je bila oddaljena dobra dva lučaja od samostana. V spremstvu sestre učiteljice so veselo čebljale o vsem in tu in tam se je katera glasno zasmejala, da jo je sestra očitajoče pogledala .
"Kajti tu je vladal železni red in disciplina,"
Po maši, ki jo je vodil že v častitljivi starosti župnik, kateri je poučeval tudi verouk. Vse učenke so mu bile naklonjene posebno takrat kadar je predaval skrivnosti svetega pisma. Slikovito je znal pripovedovati.  Kadar je narekoval pa je ob vsakem koncu stavka dejal : "Vejica, ne pika". Tako da so mu gojenke za hrbtom vedno klicale pika, vejica.
To jutro je oznanil, da se bližajo tridnevne duhovne vaje. Da se bo treba odreči govorjenju, se posvetiti molitvi in se poglobiti vase. Dekleta so se spogledala vprašujoče in skomignila z rameni. Ko je bila maša pri kraju so se usule iz cerkve, kot trop radoživih ovčic.
Vso pot so ugibale, kako bo to zgledalo, ali bo morda odpadel tudi pouk in praktično delo. Ena se je opogumila in vprašala sestro :
" Sestra, ali bomo samo molili, in jedli ?
Ali pa bo post tri dni" -je nedolžno dodala…
Sestra se je nasmejala in dejala:
 "Pri zajtrku zveste vse."
 Vse so pospešile korak in kmalu so se vse napotile v veliko jedilnico in dekleta, ki so bila ta teden v kuharski skupini, so prinesla na mizo dišečo polento, na kateri so se tresli ocvirki in kavo. Sklonile so glavo in glasno pomolile pred molitvijo. Nato pa v tišini hitro zajele. Tik pred koncem je vstopila sestra prednica. Z nasmehom jih je pozdravila. Odzdravile so in kljub njenemu nasmehu so se je nekako bale. Vedele so da zna biti zelo stroga in nepopustljiva. Vprašujoče so jo gledale. Vse so prenehale jesti in čakale kaj poreče.
Vse po vrsti je preletela s pogledom in jim rekla:
 "Jutri se pričnejo duhovne vaje. Zjutraj je maša v kapelici potem skupna molitev in poglobitev vase. Prepovedano je govoriti se smejati in peti. Dovoljena je samo glasna molitev in petje v kapelici.  Odpade pouk .. Smo se razumele."
Vse so vneto prikimale , kimale so še potem, ko je častita sestra že davno izginila iz jedilnice.
Gojenke so bile razdeljene na tri skupine , Gospodarsko, kuharsko in šiviljsko… Vsak teden so se menjavale. Delo je bilo treba opraviti natančno in pravočasno. Potem ko je je gospodarska skupina , odšla v hlev, kjer je bilo treba pomagati pomolsti veliko število krav, kajti potem je ena sestra z traktorjem odpeljala mleko v mlekarno…Nato je sledil pouk, ki je trajal do dvanajstih. Po kosilu je gospodarska skupina odšla na vrt kjer so pomagali sestri pri delu na vrtu. Obirale so tudi jabolka za ozimnico. Šiviljska skupina je šla v šivalnico, kjer so se učile šivati oblačila, plesti puloverje… in veliko jih je vezlo prekrasne prte nekatere so si sešile celo doto. Od zaves posteljnine in namiznih prtov. Kuharska skupina pa je pripravljala jedi za večerjo in naslednji dan. In vedno so bila naročila za torte, sladice, tako da dela nikoli ni zmanjkalo…Bil je čas zorenja plodov in na veliko se je vlagalo.
No in na dan Duhovnih vaj je vse to nekako stopilo v ozadje. Ja treba je bilo v hlevu opraviti, tudi delu v kuhinji se ni bilo mogoče izogniti, šivanje je izostalo večji del dneva so se posvetile molitvi in premišljevanju. Hodniki ki so bili vedno polni deklet so bili prazni ni bilo tekanja po stopnicah vse se je pogreznilo v tišino, katero je od daleč iz tretjega nadstropja rahlo prekinjal šum petja, ki se je v tej tišini in zaradi oddaljenosti zdel kot bi poslušal angelsko petje…Vse je postalo tako skrivnostno tiho, nabito z pozitivno energijo. Včasih je nad vse priplavala zavest, kot da lahko polete… Tako je počasi neopazno v vse pronical duh kadila duh duhovnosti. Nekako so imele občutek, ko da so izstopile iz svojih teles…
Med temi gojenkami so bila tri dekleta, ki so že prej imela namen, da se posvetijo redovniškemu poklicu--katera so bila še bolj dojemljiva, kakor ostala . Popolnoma jih je prevzel, da -lahko rečem duh predanosti. In že prej se jih je dotaknilo vse to. Nekaj je bila kriva vzgoja . Čutile se, klic, da se odrečejo posvetnemu življenju in se posvetijo bogu in samostanskemu življenju .Te duhovne vaje so bile samo še pika na i.
No poteh duhovnih vajah so to sporočile sestri prednici, katera je bila navdušena. Več sester je končalo šolo tu in so potem odšle med nune. Potem je prišla častita sestra provincialka. Pogovorila se je z dekleti in ker so bile še mladoletne je bilo treba privolitev staršev. Dve dekleti nista imeli nobenih težav. Vse so prihajale iz številnih družin in od ene je bila ena že sestra.
A zataknilo se je pri tretjem dekletu. Mama od nje je bila zelo pobožna žena, a tu se je uprla:
"Ne in ne" je bil ves njen odgovor.
 Niso pomagale ne solze ne prošnje ne lepi pogledi ne, ne in ne !! "
 Pa zakaj ne",
"Zato, ker ne," je bil njen odgovor.
"Nočem , da se zakoplješ med te zidove preveč življenja je v tebi ,shirala bi tu notri."
 "Pa bila bi bliže bogu"…
"Pa lahko bi se izobraževala naprej!"
"Ah" je nekaj zamomljala in dejala: "Bogu lahko služiš povsod"
…Tudi ona je imela za sabo samostansko šolo samo v drugem kraju, in seveda drugem času. Drugače je dekletu izpolnila skoraj vse želje a tu je ostala neomajna. Dejala je :
"Enkrat mi boš še hvaležna."
Seveda, je bilo joka in stoka na pretek a mama je tega dekleta poznala bolje, kot je dekle poznalo samo sebe. Veš je nadaljevala:
"Tudi tu ni vse tako kot je videti.. a ko si enkrat noter je gotovo."
 "Saj te bo minilo, vem da  si že vso poletje želiš , da bi šla za redovnico , a  minil bo vpliv duhovnih vaj minil bo vpliv kadila in ko boš spet prišla meed navadne ljudi , spet se boš spustila na realna tla.".

No in res je minil vpliv in želja po predanosti. Še tembolj ko se je razvedelo, da ne bo postala Kristusova nevesta, se je veliko sester odvrnilo od nje. Čeprav je bila prej zelo priljubljena… Za njih je postala nevidna. Ona pa je samo stisnila zobe in se učila vseh veščin ki jih je nudila šola od teorije, do prakse , ko je končala.. je vsa vesela, da lahko gre izza teh zidov ki so bili kot kletka , da zleti kot ptič v življenje. Veliko ji je dala ta šola naučila jo reda discipline in spoznaja, da tudi tam notri ni vse tako kot zgleda na prvi pogled. Poročila se je rodila troje otrok ima moža..a včasih , ko se približuje  ta jesenski čas in je v zraku duh prihajajoče zime se spomni teh duhovnih vaj in vseh takrat zastavljenih vprašanj. Ali je bila odločitev prava.
 "Ja je bila in je hvaležna materi da je rekla ne. Uživala je v vlogi žene, matere...
Kajti takrat je šlo za to: Biti ali ne biti Kristusova nevesta in zato  moraš biti  res  poklican"…
Avtor: P-P-