nedelja, 09. avgust 2015

IZ ZBIRKE:TUDI TO je ŽIVLJENJE- KAKO SMO ČEŠPLJARILI 2.DEL

Razlika med češpljo in češplo ??
Teden je minil, kot bi mignil. Odpočila sva si razbolele ude, naravnala križ z vsemi sredstvi .Jutranjo telovadbo, takšno in drugačno , masažo vseh vrst, ker biti celi dan pripognjen tudi ni mačja šala.. Vso zalogo, kar sem prinesla s sabo ob prvem češpljarjenju sem predelala, v marmelado , kompote nekaj peciva nekaj pa zamrznila za češpljeve cmoke…

Spet je zabrnel telefon in na drugi strani znani glas sorodnika: " A bosta prišla, Češplje so zrele da se kar lepijo na prste, toliko sladkorja imajo v sebi. Bo še več ljudi bo kar prijetno in veselo. Pa še češpljev lahko dobiš, pa kaj se bomo (sprauhali) pomenili. Boš pa še skuhala marmelade

pa šnopsa boš dobla, samo prita" je zategnil po »naše« (koroško) saj bota prešla ?? Pa posodo prinesita s seboj . "Seveda bova," sem obljubila…
Kot že nekaj dni zapored v zadnjih dneh sem se prebudila v megleno sveže septembrsko jutro, ki me je dodobra prebudilo, po obvezni kavici sva krenila na pot. Po dobri uri  sva zapeljala na dvorišče, kjer so naju že čakali ostali češpljarji. Ha ha --
Kako mi je všeč ta beseda no lahko bi rekla tudi pobiralci sliv ali pa slivarji, a navadno, ko se v meni prebudi tisti skrivni poredni škratek, (hudiček) ne znam nehati. Kajti mož je že prejšnji večer vprašal, a bo tudi kaka v redu češpla prišla pomagat pobirati. Nasmejala sem se, ob njegovi pripombi, kajti izrekel je tako goreče ,kot da bi mu bila ne vem kako velika sila.
»Hej ustavi konje,« sem mu rekla,"počakaj in boš videl. Pa saj bo ja sigurno sama žlahta."
"Ja morda bo pa še kak tvoj bivši oboževalec prišel" je navrgel poredno.
 "Ha ,nikoli se ne ve… Spogledala sva se in se zasmejala .
No in res nas je bilo kar precej. Gospodar je povedal da jih pride še več . Sem se pošalila, da nas bo potem, skoraj toliko, da bo imelo vsako drevo svojega pobiralca ali kot bi bili na kaki trgatvi ne pa pri pobiranju češpljev. Samo letos je letina za češplje res izjemna. A ker je letos zelo obilno obrodilo vso sadje so nekateri obirali jabolka, par nas se je napotilo v velik sadovnjak, kjer so na robu rasli kot drevored stari , visoki češplji, ki so se šibili pod težo plodov.
Prvo smo seveda dobili kozarček, žganja, baje kot zdravilo, če bomo jedli češplje, da nas ne bo napihovalo.. Seveda se nobeden ni branil .Važna je preventiva!! Pa ne da smo kaki ljubitelji alkohola, a prisegamo na zdravo kmečko pamet. Bolje je preprečiti,kot pa lečiti. Potem smo na hitro še spili obvezno kavico, in se je pokazalo, da smo vsi ljubitelji te opojno dišeče tekočine, smo jo srknili in se potem napotili v sveže a čudovito jutro. Jutra na Koroškem so nekaj posebnega. V njih je neki čar svežine in obljube da bo—Kot poje naš stari kantavtor Tomaž Domicelj:
»DANES BO RES EN SREČEN DAN, TO SEM ZAČUTIL ŽE ZJUTRAJ«
Kar težko doživiš v drugih pokrajinah naše dežele. Čeprav so skoraj vsa moja jutra čarobna, a stvar je v tem,…kje doživiš poslavljanje noči in obisk jutra ...Ali pa se je samo meni tako zdelo. V teh krajih tu v bližini sem rasla gor, tudi to ima svojo težo… vedno se mi zbude spomini na leta moje mladosti….Nostalgija..
Pa smo začeli, nekaj je bilo sorodnikov pa še en moški, katerega sem na videz poznala on in moj mož sta splezala na drevo mi pa smo pričeli s pobiranjem. Kjer je bilo ravnina smo razprostrli veliko pregrinjalo, tako da so češplji padali na čisto in se ni bilo treba bati, da bi spet koga pičil kak sršen, kot zadnjič mojega moža, ko je pobiral sadeže iz goste trave. Delo je nam steklo kot namazano.Sadeži so bili veliki zdrai in slastni... Seveda so nam stekli tudi jeziki, kakor je že v navadi. Prvo smo , kot je v navadi , obrali vse sosede, potem vso žlahto. Živo in mrtvo, do tretjega kolena nazaj, pri nas je navada da gredo zgodbe o naših prednikih oziroma njihove dobre lastnosti in muhe iz roda v rod…. ja je že tako ,dokler se človek spominja umrlih so še vedno, kot živi in med nami.. Ko te ne doseže nobeden spomin več. Si se razblinil kot milni mehurček v vetru. Ja v tem je vsa umetnost spomina ni treba ne vem koliko sveč prižigati - z besedo in ljubeznijo jim poklanjamo večen spomin, nosimo jih v svojih srcih … Vsak je dodal kak oseben dogodek in res je bil lepo obujanje na minule dni……
Nato pa smo se še pogovarjali o drugih stvareh …Tako malo kdaj se vidimo in nismo na tekočem, tako pa smo to kar hitro nadoknadili. Bodimo pošteni in recimo bobu bob. Jaz sicer nisem ne vem , kako radovedne sorte. Sem se pa naveličala poslušati vedno eno in isto očitanje: " Ja, a ne veš? … To, ja tako… kako da ne veš?"Tako pa se prilagodim pa smo vsi zadovoljni. Končno je pa tudi v redu , da si na tekočem… Pa še res je, da se dolgo nismo videli. Tako sem do malice zvedela vse, kdo s kom in kako in kje in na kak način. Podrobnosti do zadnje potankosti. Da je še meni postalo vroče. Pa so včasih bili kmetje bolj zadržani sedaj se vidi , ja tudi tu so že čuti vpliv medijev…
Malica je bila kar obilna , seveda tudi zalivati nismo pozabili. Spet smo se lotili pobiranja. Lepo smo imeli razporejeno delo . Dva sta tresla mi smo pobirali eden je vstran vozil , gospodar pa je polnil sode. da bodo češplji fermentirali in bodo v njih pripravljeni čakali ….na žganje kuho…

Sonce se je v dvigovalo vedno više in više mi pa smo bili vedno niže in niže sklonjeni nad delom . Pričel je boleti križ .tako, da nisi vedel v kakšen položaj bi se spravil, da bi bilo laže…Malo pa vročina malo pa je nam pijača stopila v noge, nekaj časa je nastopila velika kriza .Potem pa naenkrat… ah kaj pa vem, vse je postalo naenkrat lahko.
Posebno, ko smo pričeli obujati spomine. Takrat mi je pri srcu bilo tako, kot bi brala dobro knjigo zgodovine. Odstirali smo stran za stranjo, vsak je našel v nji svoj prostor dogodki in ljudje in naenkrat je vso delo, bolečine v križu izpuhtelo neznano kam. Bilo nam je kot da smo povezali preteklost s sedanjostjo in tako nakazali , da se nam ni treba bati prihodnosti, dokler nas bodo družila taka srečanja, pa čeprav ob delu. Pa, še dobro delo smo naredili, da smo prišli pomagat.
Kar precej dreves je laže zadihalo, ko se je znebilo težkega bremena, ko smo se odpravili na drugo lokacijo, kjer so bila bolj mlada drevesa a nič manj obložena, smo videli, da so prišli novi pobiralci. Čez nekaj časa so se nam pridružili. Vidim da mi prihaja nasproti moja prva simpatija. Nekoč visokorasel fant temnih las in suh, je nasproti prihajal gospod z očali ,sivih las in kar precejšnjega obsega. Podala sva si roke in vljudno me je pozdravil . Malo smo spregovorili o tem in onem. Potem se je pomešal med druge.
Meni pa se je odvil pred očmi film nekega večera, ko me je popeljal v naslutene višave dotik njegovih ustnic, ter lepota prvega poljuba,ki sem ga čutila še dolga leta. A sem se sedaj ob pogledu na njega vprašala, pa kaj vraga sem videla na njem. Ja bila sem mlada eh, še prej kot on me je osvojil zven njegove kitare , ha no saj dalj od poljuba tako nisva prišla, včasih so starši pazili na dekleta, a vseeno sem imela mehka kolena, kadar koli sem ga kje videla…….
Kakor že rečeno smo češpljarili in vedno topleje je bilo in vedno bolj veselo. Ko se je sonce nagnilo tik nad severno zahodnim hribom , tam nekje med Uršljo goro in Peco smo pa nehali. Gospodar je bil zadovoljen. Vprašal je ali smo si nabrali še za sebe za ozimnico. Gospodinja je prinesla večerjo. Posedli smo zunaj okoli mize, ker so notri prenavljali .V tišini smo povečerjali, že kar precej časa je preteklo od oopoldanske pozne malice, da je vsak hitel, da zadovolji svoj želodec… Nato pa se je pogovor razplamtel o politiki o cenah o poljedelstvu , vsakodnevne dogodke smo že prej premleli, nato pa o ljubezni o tem kakšna je razlika med češpljem in češpljo …to mi je bilo jasno ja je moralo biti so bili moški zelo slikoviti ko so se tako trudili to razložiti….in tu smo se pričeli krohotati , Potem sliva, ja naj mi kdo pove, kako se imenuje sliva moškega spola? Slivnik?????
Tako dolgo smo razpravljali, ter češpljarili, da mi ni bilo nič več jasno…… potem pa so nas pregnali komarji……………..
Avtor: P.P. …