torek, 04. avgust 2015

Poletno branje--- VSE JE ENKRAT PRVIČ---2

Spomini, ko sem še imela veliki vrt
Topli pozno poletni dnevi so me zvabili na obisk sadovnjaka in mojega vrta, kjer vsako leto dozore sadeži, ki jih najbolj obožujem. Ker sem bolj redek obiskovalec tega vrta, ki je bolj daleč od mojega doma se je trava kljub poletni košnji neverjetno razrasla. Tako da sem kljub poznavanju terena stopila čez majhen parobek in zaskelelo me je in poškodovala sem si gleženj.
Kakorkoli treba je počivati in tu se je pojavil problem. Nisem vajena, ležati, kaj šele, da bi mi kdo stregel. V najinih  oseminštiridesetih letih je prvič da sem obležala in da potrebujem nego.
Pa sem prosila moža naj mi prinese še eno blazino da si podprem hrbet, in eno za podlaganje noge,kajti tudi pisanje z računalnikom v naročju zna biti naporno brez vsake podpore.
Prvo me je pogledal in vprašal
"Zakaj" ?
"Kaj zakaj ?"  mu odvrnem , " prosim prinesi mi blazino."
 Pogledal me je z nejevernim izrazom na obrazom in odšel po naročeno.
Ko seje vrnil mi vrže blazino od daleč, kot da bi se bal da bo tudi njega pričela boleti noga če se bo preveč približal. Pogledal me je in videl moj očitajoč pogled. »Kaj je, kaj ni prava blazina, kaj me tako gledaš?«
»Blazina je že prava, ni pa pravi način , kako si mi jo vrgel.« mu odgovorim. Nerodno mi je podložil nogo potem še hrbet. Me pogledal in vprašal: »Ali je v redu tako«?
»Seveda je«, bila bi pa vesela, če bi se malo manj kislo držal, saj se ni podrl svet če ne morem hoditi, tebi pa tudi ne more biti preveč težko, da me malo dodatno razvajaš.
»Ja saj vem, a hecno zgleda, da ležiš , ne vem, kaj ti naj prinesem , kaj naj naredim?« je odvrnil. Nič ni treba se sekirati bom že jaz povedala kaj rabim in kdaj. Pa skuhati bo tudi treba kaj« Sem skoraj z malce privoščljivostjo odvrnila. Zgroženo me je pogledal!
»A misliš resno? »Veš da, moram počivati, če hočem še kdaj v hribe, pa tudi navaditi se moraš malo, kaj pa če mene zmanjka, bo treba živeti naprej. Nočem, da postaneš odvisen od milosti drugih, saj veš vsak je svoje sreče kovač.
»Ja od zvitega gležnja te pa res ne bo pobralo!« nasmejala sem se, to ne a lahko pride kaj drugega, pripravljen moraš biti. Saj veš nič te ne sme presenetiti, mi je prav prišel citat iz Civilne zaščite. »Kaj pa naj skuham? Ali nimaš v skrinji pripravljene hrane. ?«
»Ja imam:«. Odvrnem. V redu potem ne bo težav, bom že kako, ti boš samo govorila in povedala kako in kaj. Tako se je soočil prvič , z nego »bolnika« he he. No saj veliko se ni spremenilo, kavo kuha on, ker jo skuha bolje kot jaz. No je še kar veliko dela, ki ga opravi on. Navadno si razdeliva delo, jaz delam kar mi je všeč in še njegova dela kar njemu niso všeč. On pa opravi dela katera meni niso všeč.
Pravzaprav je zelo preprosto. A vseeno z nego se je soočil prvič. In ne boste verjeli kako mi je všeč. Okoli sebe imam pladnje na katerih je sadje jogurt vsi moji USB ključki potem DVD, knjige in še in še vse mi je razpostavil, tako, če bi tudi hotela na hitro s postelje bi mi moral narediti prostor.
Hrana je taka, za zajtrk : salame, čaj pšenični zdrob ali mrzel paradižnik, za kosilo, češpljevi cmoki(iz skrinje) polnjena paprika, ričet ja niti ni tako slabo. Pa veliko sadja. Uživam, pa saj tudi njemu ni slabo, na hitro pospravi stanovanje, meni postreže, potem pa se posveti športu na TV ali pa se zlekne na ležalnik na balkon kjer bere in uživa, dokler ga moj klic ne vrže pokonci. Še dobro da imam močan glas . Ja vse je enkrat prvič tudi tale izkušnja, pa niti ni tako slabo, če izvzamem bolečine v gležnju. Ni prijetno. No, pa tudi te so prvič. Pa saj bo menda ja hitro minilo…Ko je bilo bolje e tudi on z veseljem dejal "No saj ni bilo tako hudo".
P.P.