nedelja, 09. avgust 2015

IZ ZBIRKE: TUDI TO je ŽIVLJENJE..POSLAVLJANJA

Žal je  tudi to  del življenja...
....Življenje  je v vseh oblikah, je težko, je žalostno in včasih brezupno, včasih upajoče, veselo, smešno včasih malo grešno, šaljivo, minljivo, realno he he, včasih tudi virtualno.. A to je naše življenje.. življenje vseh nas, vsak lahko najde v njem nekaj zase le potruditi se mora, da izvleče tisto najboljše.. trudimo se ... včasih malo manj , ali bolj uspešno... A važno je da se trudimo pa če je še tako težko...
 Sedela je ob robu gozda nad vasjo in strmela v daljavo... Njene oči so prazno zrle preko vrhove smrek, a niso zaznavale ničesar.Srce ji je  prevevala ostra  bolečina... Pravkar je zvedela da , je  nenadoma  umrla ena iz med njenih ljubih nečakinj in  kako je včasih vse varljivo, vse izgleda, kot, da je večno..
V misli so se ji prikradle besede Ernesta Hemingwaya: "Noben človek ni Otok povsem sam zase"...Ja, res je povezani smo,kot  celota, ljudje, živali, narava. Vedno se poslavljamo od nekoga , ali nekaj,  kot pomlad od zime, poletje od pomladi in tako naprej samo slovo, kamor pogledaš.Mi se poslavljamo, prvo od mladosti, od prve ljubezni , od staršev, veš ko jih enkrat nimaš , ko ni nikogar več pred teboj, takrat veš, da si ti na vrsti..
  • Imaš otroke in če se slučajno ne izpolnijo vsa pričakovanja in hotenja se posloviš od ljubega ti bitja..
    Kako boleče je odhajati iz sobe napolnjeno z srečnini materami in otroki.. a tvoje naročje je prazno, tako pošastno  prazno.
    Pa se spet pobereš in s časom .. misliš, ja tako je življenje treba je iti naprej..In spet zadihaš s polnimi pljuči in urediš si življenje, če imaš srečo da imaš  ob sebi človeka, ki te podpira in stoji ob strani, gre nekako laže..
    Pa spet se prične vse od začetka.. kot krogotok, ki se ne prekine le tu in tam je malo bolj zglajen spet slovo.. od domovine od prijateljev, slovo od krajev, kjer si bil srečen in ugotoviš, da se spet poslavljaš od čudovite pokrajine,te zanese pot na drugi konec dežele, od tebi ljube osebe, ki je izgubila kompas življenja in lahko samo nemo opazuješ in nemočno spremljaš, ne da bi lahko kaj storil.. Poslavljanja od kraja od ljubih kotičkov od na novo pridobljenih prijateljev .. neponovljivih sončnih vzhodov, od življenja v naravi..od  živali, ki so ti  bile drage in spremljevalke dolga leta.. in takrat prideš do zaključka , da ti  že ni ostalo veliko koga od kogar bi se lahko poslovil. Pa še vedno  preseneti smrt človeka , ki je ljubil življenje ...
    Sovražila je  slovesa... Želela  si  je samo to, da naj bo  usoda vsaj tokrat milostna do tistih, njej dragih, ki so ostali..- a saj so že skoraj vsi odšli. Sklonila je glavo tiho zaihtela v dlani in v mislih pritrdila Ernestu Hamigwaju , da  z vsakim odhodom  njej  dragih znanih ljudi  umre del nje same......
    V daljavi je zazvonil zvon,kot potrditev   njene ugotovitve...
    p.p.