petek, 14. avgust 2015

IZ ZBIRKE_ TUDI TO je ŽIVLJENJE

KO BOM (BLA) JAZ STARA....



Bila je pozna pomlad zadnji majski dnevi so se iztekali v zraku je bilo že  čutiti vonj poletja , a bilo je še hladno,ko  sem srečala svojo mladostno prijateljico, katere nisem videla že celo vrsto let. Marsikatero dogodivščino sva"ušpičili" skupaj. Bila je prijetno veselo dekle, polno življenja Skupaj sva preživeli kar nekaj let a nato   naju je življenje posrkalo vase , naju vpelo vsako v  svoj tok življenja. Tako so se najina pota razšla. Sprva sva si še dopisivali tu in tam srečali , a nekako sem čutila da se naji poti razhajata .
Tokrat sva  se srečali slučajno. Obiskala sem   mesto na drugem koncu dežele , kjer sem pred občino   čakala na moža, ki je imel tu neke opravke... Sedela sem  na klopi malo stran in opazovala ljudi, ki so hodili mimo...Po poti je prihajala gospa  me pogledala se ustavila in spet šla proti meni  ter se mi zazrla v oči rekoč.
"Se motim,ali si res to ti?" Vame se zazre par svetlih oči, ki so mi bile znane in ne. V njih je bilo nekaj tujega  bleščanje, jeza in že od daleč se je videlo da je razočarana nad celim svetom.
Glas mi je bil znan, a drugo ne, pa saj ni mogoče, da je to ona Irma, katere oči so včasih sijale kot zvezde na jasnem nebu, kaj se je zgodilo z njo?
"Ali je mogoče, da si ti to Irma , videli se nisva že dobrih  trideset let ?" Jo iz previdnosti  osuplo vprašam.
Pokima, in imam občutek, kot da je tudi name jezna ker je nisem takoj prepoznala. A leta so naredila svoje, nekaj barva  las ...A glas je bil še vedno isti...
Nasmejim se, z željo, da jo spravim v dobro voljo, vprašanja se kar usujejo iz mene:
"Kako si ? Kje si? Kdaj si se vrnila? Še delaš? Si še poročena? Imaš otroke? Zakaj mi nisi več odgovarjala na moja pisma ? "(Imeli sva navado, da sva si pisali vsak mesec. Dokler sem bila na severu sosednje države je ona odšla na jug so pisma prihajala in odhajala redno.
Po vrnitvi v domovino so pisma pričela izostajati in kakor je že v navadi najina mladostne spomine in dogodivščine je prekril prah pozabljenja.
Odgovorila je: "Vrnila sem se že kar dolgo tega , Z možem sva si zgradila hišo , imam tri otroke, ki so že odrasli imajo svojo družine,  otroci,  prihajajo domov samo takrat, ko potrebujejo, varstvo ali kakšno izdatnejšo pomoč.  ,Tudi moža še  imam... A ne razumeva se najbolj  vrh glave ga imam, naveličana sva drug drugega. Samo godrnja in benti, pa se razjezim in bentiva oba. Velikokrat mi je žal, da sem se poročila. Delam od jutra do večera nikoli nikamor ne grem in ti me sprašuješ zakaj sem slabe volje."
Pogledala in jaz sem se zasmejala na glas, ko je rekla _
"Kako to da si ti tako nasmejana. A ti greš brez problemov skozi življenje. " Zresnila sem se in ji dejala," Smejim se zato, ker se spomnim kak vesel deklič si bila veliko bolj kot jaz, Včasih si ti bodrila mene , če mi je bilo težko ! Veš draga moja življenje tudi z mano ni bilo milostno veliko hudega sem prestala ,  a imela sem ob sebi človeka  v podporo in tako sem se spet pobrala in sedaj ne pustim prav nobenemu ,ali čemu da me spet zlomi in potegne na dno.. Veš vsak ima probleme nič ni tako , kot je videti. a z veliko optimizma uspeš-".
Pogledala me je zagrenjeno  in zamrmrala :"Marsikaj se je spremenilo od takrat, ko sva bili mladi in sva cveteli kot dve vrtnici v vrtu. Sedaj sva stari in odcveteli ! Nobeden ne stori nič za me, samo jaz se razdajam za druge."
Pogledam jo, njen obraz je brez življenja izžet s povešenimi ustnicami , naveličanostjo in prezirom.
Kaj se je spremenilo?
To da sva sedaj odcveteli .Ja to zadnje čase velikokrat slišim, a to nič ne spremeni, čutim in ljubim še vedno enako , odcvetela ja, a ne zagrenjena ... nisva še stari, živiva še in to kako živiva.Tako kot jaz živim sedaj polno življenje ga nisem še živela nikoli. Sedaj živim za sebe svoje sanje, svojega moža ljubim in ga mimogrede nimam vrh glave. A veš , da je treba ljubezen negovati vsak dan znova. To so majhne stvari, majhne pozornosti, ki nama bogatijo življenje Veš tudi jaz sem šla skozi viharje življenja , tudi jaz sem mislila da me bo odpihnilo. Včasih sem že mislila da tonem, a veš človek se mora vedno pobrati ko pade.Spet in spet.. Pa vedno najdeš koga , ki ga usoda življenja pošlje na tvojo po, ti pomaga skozi krize ali je to ljubljena oseba , ali pa dober prijatelj. In spet se lahko smeješ, smeješ iz srca. In sem še močnejša kot kdajkoli.In ker pač ne morem iz svoje kože in kot realist sem jo vprašala  , ker sem včasih z njo se vedno pogovorila odkrito, rekla bobu bob in ona z menoj ...
"Zanima me pa kaj si ti sama storila za svojo starost? Svoje življenje, ljubezen? Pa tako si bila včasih optimistična ,vesela,(veš, kako sem te občudovala!)   kje si vse to izgubila. Nimaš nobenih problemov si dobro situirana ne razumem te vse imaš.Vedno si govorila ko boš stara da boš najsrečnejša ženska na svetu. Kje si izgubila svoje sanje??
"Veš, ne najdem več smisla, vsi smo tako odtujeni ni več  tiste pristnosti, ki je včasih bila.
Vprašam jo: "Zakaj je pa ni?"
"Zakaj si pa dopustila to."
"Vem tudi jaz sem kriva veliko. Sem preveč gledala na kariero. Šolala sem se še naprej ... Vedno sem hotela več. Potem doma sem hotela imeti vse tip top. Vedno manj časa je bilo za moža, otroke . A tudi možu so bili več prijatelji kot družina in tako je v najinem zakonu nastala majhna razpoka, ki se je vedno bolj širila. Dokler so bili doma otroci je nekako še šlo ..Postala sva si tujca, ki živiva drug ob drugem ne drug z drugim....Sedaj stojiva vsak na svojem bregu in se preko prepada še samo sovražno opazujeva.

"Zakaj pa ne greš na svoje? Zakaj nisi šla, ko si bila še mlajša, če je res tako hudo? Bila bi srečnejša",jo vprašam
Sem tudi to že mislila a kaj bi rekli otroci? Kaj sosedje. Sedaj vsi mislijo da smo srečna družina.
"In ti raje trpiš, si žrtev?  Čakaš, da bo nekdo prišel in te rešil? Ne razumem te!"  No  nekako boš že uredila. A greva na kavo da še malo poklepetava tako, kot včasih??
"Žal ne morem sem zmenjena, morda drugič .. Moram iti... Lepo da sva se srečali." Odsotno mi je podala roko, pogledala nekam mimo mene in z upognjenim hrbtom in sklonjeno glavo odkorakala proti novejšemu avtomobilu zelo dobre znamke se spravila vanj, kot bi nosila vso težo in skrbi tega sveta na svojih plečih in se počasi odpeljala...
Skoraj se mi je zasmilila, a je že tako vsak je svoje sreče kovač.....

Zrla sem za njo in si mislila . Ko bom( bla ) jaz stara ne bom ne zagrenjena, ne tečna, ne bom okoli sebe širila jezo, nejevoljo in slabo energijo, sejala bom samo ljubezen in dobro voljo...To je bila kot zaobljuba. Nasmehnila sem  se sama vase  ob besedi ko bom (bla) jaz stara... Emšo je že kar visok a starost je relatvna reč..Vsak jo dojema po svoje... . In preko mene je zavel topel spomladanski vetrič ki je obetal topel majski dan.
Takrat me preko ramen objame roka, in pravi:
"Dekle, si se me načakala?" Spet sem se nasmehnila, "ja dekle z brazdami na licu in uvelo kožo, a  še vedno z  veseljem  in iskricami v očeh .
Nasmejim se pogledam navzgor , Spogledava se, se nasmejiva in greva soncu poletju nasproti---
p.p.....