DEKLE-
Kako naj opišem mesece in leta, ki so sledili. Moje srce je
bilo prebujeno. Vse sem pričela dojemati in gledati z drugačnimi očmi, odhod v
samostan je potekal kot v transu. V samostanski šoli naj bi preživela 4 leta
brez da bi se vmes vračala domov. To je bilo sklenjeno, ob mojem prihodu in
seveda je obveljala očetova volja, kljub mojemu protestu. To pa samo zato, da
se najina ljubezen z Frančkom ne bi razvila v
kaj resnejšega, bil je ubog bajtarski sin. Sestre so me sprejele zelo
prijazno in nov ritem življenja me je povsem posrkal vase. Vstajanje zgodaj
zjutraj, maša, zajtrk, pouk, kosilo, popoldne sprehod cele skupine učenk, v spremstvu šolske sestre,
popoldne spet pouk zvečer večernice, molitev in spanje. Ja pri nas smo bili
pobožni a to tu je bilo že na višji ravni.
Vsako leto so bile duhovne vaje, katerih se res z veseljem
spominjam. Bilo je tri dni molka, maše samo tam smo lahko peli in poglobitev v
svojo notranjost duše, potem duh mire in kadila to te je očaralo ja po treh dneh si
bil kot prerojen.
Molili smo ja pa tudi delali poleg pouka smo se udejstvovali
v nešteto dejavnostih. Če sedaj gledam na ta čas se mi zdi kot, da smo bili v
zlati kletki brez gmotnih skrbi imeli smo vse ,izobraževanje, hrano obleko res
vse-no svobode te pa res ni bilo bil je stalen nadzor. Vedno si imel senco za
seboj. Tudi vihra prve svetovne vojne je šla skoraj neopazno mimo nas. za samostanskimi
zidovi je teklo življenje mirno in brez pretresov.
A tudi to je minilo.
Prišel je čas vrnitve domov. Bilo je vse drugače, poznala se
je dolga odsotnost od doma. Oče se je trudil, da me poroči . Prihajali so
snubci a nisem se ogrela za nobenega. Vsakokrat ob snubitvi
se mi je prikazal Frančkov obraz in njegove besede : "Rad te imam in vedno
te bom imel." Oče je obupal in mi dejal, da on neha z mojo možitvijo, da bom
umrla, kot stara devica. Da siliti me pa noče. Brat se je poročil. Mlada je
prinesla k hiši novosti in svoje navade,
niti se nisva razumeli najbolj. Postrani me je gledala in tako smo se odločili,
da mi oče kupi, malo hiško v dolini poleg šole, Kjer sem bila sam svoj gospodar. Šivilja, znana daleč
naokoli. Imela sem vedno dovolj dela.
Hodila pa sem tudi po domovih šivati. Takrat je bila navada,
da premožnejši najamejo šiviljo za teden štirinajst dni in da jim šiva obleke,
posteljnino brisače. In ob porokah so se šivale bale, dela je bilo dovolj.
Bila sem zadovoljna , bila sem sam svoj gospodar. nastopala
sem tudi v amaterskem gledališču, družila sem se tremi prijateljicami, s katerimi smo si delile skrivnosti življenja. ja bilo
mi je lepo.
Frančka sem večkrat videla vedno se mi je nasmejal. vedela
sem , da ima ženo in tri otroke,da spet pričakuje naraščaj, da je pri zadnjem
porodu skoraj umrla, da je njegov oče umrl, da so dokupili zemlje. Od njegove
žene se je marsikaj šušljalo.
No, nekega nedeljskega popoldneva, ko sem se vračala z vaje
me je dohitel in me vprašal.
"Poročila se pa še nisi ?"
"Saj imam čas,"sem odvrnila.
Kratko se je zasmejal in mi rekel:
"Rad bi se pogovoril s
teboj.«
»Saj se lahko tu . Pogovoriva se.« Sem odvrnila..
»Ne, ne,« je hitro odvrnil.
» Ne tu, saj veš vaške klepetulje bi vse raznosile po celi
vasi, pa moja je tako ljubosumna ne bi hotel še večjega pekla kot ga doživljam
sedaj.«
Vprašujoče sem ga pogledala in vprašala:
»Kaj pa je narobe ? Povej !«
»Ne tukaj , sredi tedna se oglasim pod večer pri tebi."
Vprašujoče sem ga pgledala.
"Razložim ti. Pridem o mraku, ko se bom vračal iz mesta.«
Nato je hitro odšel.
Z mešanimi občutki sem pričakovala srede.. Bila sem zmedena
Nisem prav vedela kako in kaj.
Kajti čisto na dnu srca je zazvonilo tiho skoraj neslišno ,
obujeno hrepenenje in koprnenje.
Ne sem prepričevala samo sebe saj ne bo nič. Povedal mi bo
kaj je narobe. Pa saj to ni nič slabega sem tolažila samo sebe.
Vso sredo sem bila kot na trnih. Hodila sem sem in tja
nobenega dela nisem mogla dokončati.
Trepetala sem... in se veselila in bala ob enem.
Zvečer, ko se je pričelo mračiti je potrkal na vrata. Komaj
slišno sem dahnila :
"Naprej."
Ko je vstopil čez prag
sem nagonsko slutila, da se je odprla
Pandorina skrinjica.
Tako me je zaskelelo pri srcu, da sem se zamajala in sem se
morala oprijeti roba mize.
»Kaj pa ti je ?«
Je zaskrbljeno vprašal in pogledal, » saj si tako bleda, kot
bi videla duha. Ne boj se nič ti ne bom naredil le pogovoril bi se rad.
Nikogar drugega nimam, ki bi mu zaupal in bi mu lahko
potožil, kako mi je!"
Veš ne razumem se z ženo, vedno huje je. Ne vem kako razumel
se nisem nikoli, saj se je z mojim očetom bolje razumela, kot z menoj. Z njim sta gospodarila imela glavno besedo. Jaz sem
bil bolj hlapec kot mož. Cela možača je. V bližnje mesto nosi vse kar se da
prodati skuto , žganje, sir, jajca, perutnino, doma pa stradamo.. Hoče dokupiti
zemlje, mi pa nimamo ne posteljnine ne brisač pravi siromaki smo. Nimam nobene
besede. Po očetovi smrti sem pa
pravzaprav nihče. Kadar me rabi moram biti na razpolago...«
»Kako to ?« Sem rekla.
»Imaš tri otroke ne boš menda trdil, da jih je sveti duh
ustvaril. Pa četrtega pričakujeta !
Kaj pa bi sploh rad ?
Da ti dam odpustek?«
Saj midva nimava nič skupnega razen tistih nekaj mesecev pred tvojo poroko in
mojo šolo.
To pa je tudi vse. Vem, a to so meseci, kateri me še ohranjajo pri življenju
vsaki dan mislim na to kako bi bilo, če bi se drugače obrnilo. Vse bi dal, da
bi lahko nadaljevala tam , kjer sva končala.
Pogledala sem ga, In najini pogledi so se spojili vse se je
brisalo vsa ta leta vsi ljudje ostala sva samo midva, kot takrat tam na robu
gozda mi je razbijalo srce in ko je prihajal bliže in bliže. kot takrat tam na
robu gozda se me je nežno, kot dih dotaknil z ustnicami, kot takrat mi je
šepnil:
»Vedno sem te ljubil, te ljubim in vedno te bom do zadnjega diha.« Spet me je rahlo poljubil,
bilo mi je kot da bi odprl jez široke reke kajti v mene je pljusnilo tako dolgo zadrževano
hrepenenje, koprnenje, sla po ljubezni
po pripadnosti po nežnosti.. Nekaj tako veličastnega me je preplavilo,
da sem zaječala od slasti.
Spustila sem rob mize katere sem se ves čas oklepala, se ga
nežno oklenila okrog vratu.
Nevede , nehote sem se privijala k njemu. Vzdignil me je v
naročje in odnesel v sosednjo sobo kjer me je nežno položil na posteljo..Slekel
si je suknjič in ko je pričel slačiti mene me je prešinila še tista zadnja
troha razsodnosti.
»Kaj delaš ?
Ne, ne .. ne smeva ne. Prosim ne !«
Obrnil se je, me pogledal z žarečimi očmi... Vzdignil se
je hitro in me pogledal z iskrečim pogledom, ter me glasno vprašal.
»Kaj si rekla, kaj ne smeva , ljubiti se ?.«
Sledi:
-DEKLE- SKUŠNJAVA-PADLI ANGELI
Ni komentarjev:
Objavite komentar