četrtek, 30. julij 2015

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA- -7--PADLI ANGELI ---



-DEKLE- SKUŠNJAVA

Dvignil se je hitro in me pogledal z iskrečim pogledom, ter me glasno vprašal.
»Kaj si rekla, kaj ne smeva , ljubiti se ? Veš, da ljubim samo tebe vem, da ti ljubiš samo mene, da še nisi imela, drugega moškega. Veš, da me je oče poročil proti miji volji na silo. veš, da sem ženi hlapec in ti veš, da sem nesrečen, da me lahko samo ti osrečiš, to da sem poročen je še najmanjši problem.
"Ja vem vse to": sem odgovorila , "sedaj pa nehaj s tvojimi ,Veš to veš ono. Tudi to ne spremeni nič. Tudi, če te ljubim iz vsega srca, in vem, da nikoli ne bom ljubila drugega moškega, ne smeva.. Pomisli na svoje tri otročičke na svojo ženo, katera nosi pod srcem sad vajine ljubezni.. "
"Kakšen sad ljubezni" je zavpil ..
Ko se ji zahoče, me pokliče. Moram se odzvati na povelje, ko jo zadovoljim me strese dol kot bi bil garjav in me nažene kot psa. Enkrat sem se ji postavil po robu, ko je živel še oče. Pa se je njemu pritožila in rekla, da bo šla, če ne bo vse po njenem.Tako je sčasoma dobivala vajeti v svoje roke, jaz pa sem premehak ne maram, nočem  se prepirati.
Zakopal je dlani v roke in glasno zahlipal.
 "Ko bi ti vedela kako sem nesrečen, kako hudo mi je."
Stegnila sem roko in ga nežno pobožala po gostih črnih laseh.
»Franček prosim potrpi in ne sekiraj se. Vse se bo uredilo. Božja volja je, da te tako preizkuša. Kadar ti bo zelo hudo pridi pa se bova pogovorila in ti bo laže. Boš videl, da ti bo.«
Nežno se mi je nasmehnil in vprašal:  "Smem priti.. Imaš prav, da si me zadržala, se bo že uredilo nekako."
 Potem je pravil v kakih razmerah živijo. Žene skoraj ni nikoli doma, nosi jajca, žganje perutnino, in sploh vse kar se da prodati hoče še nakupiti zemlje. Travnik z gozdom je že kupljen, sedaj pa hoče še zaokrožiti posestvo z lepo njivo, ki jo prodaja sosed, ki odhaja v Ameriko.. Za otroke nima časa ne za kuho nimamo nobene posteljnine, smo kakor berači. Vse za ta prekleti grunt.. Še malo je posedel potem je odšel..
Ob slovesu sem mu morala obljubiti, da ga bom poslušala in potolažila, ko mu bo spet hudo..seveda sem mu obljubila.
Potem, ga dva meseca nisem videla. Nekega večera se je prikazal, kot duh ves shujšan in upadel. povedal je da je njegova tri letna hčerka hudo bolna. Imela je davico ta bolezen je takrat morila naokoli veliko otrok je umrlo. Bil je ves nesrečen.
Rekel je, da je samo njegova hči Olgica še tisti sončni žarek, ki ga drži pokonci, da ji očke zasijejo, kot dve zvezdice, kadar ga zagleda. Večji del svojega življenja je prebila v posteljici z ograjico, ker pri svojih treh letih skoraj ni hodila. Držala se je za ograjico in se gugala naprej in nazaj, Mati ni imela nikoli časa za njo niti je ni marala preveč bila ji je v breme, ker jo je obremenjevala in jo zadrževala pri njenih načrtih.. Nekaj dni pozneje je umrla. Tudi jaz sem šla na pogreb in takrat sem prvič videla čisto od blizu Frančkovo visoko nosečo ženo. Bila je velika močna ženska z zlobnim izrazom na obrazu. Kar vpričo vseh pogrebcev se je znesla nad Frančkom in ga oštevala in kritizirala. Ljudje so se spogledovali in zmajali z glavo.. Zvečer je Franček spet prišel. Razgovoril se je o hčerki, kako jo je imel rad in kako je žena bila nasprotna temu, da bi jo vzel v naročje..
Sedaj, je dejal :« Nimam nobenega veselja stopiti v hišo. Ja sinova dva še imam a sta vase zaprta in plašna, kadar ni žene v bližini se pa razgovorita.. »
Po tem dogodku je prišel še večkrat.
Poletje je bilo na vrhuncu. v zraku je bilo čutiti vonj pokošene trave in sušečega sena. Včasih sem pomagala pri Ostrožniku pri spravilu sena, Večkrat sem pomagala kaj, če so potrebovali pomoč. On pa me je za povračilo oskrbel z drvmi za zimo.
Bilo nas je veliko . Takrat se je navadno delalo tako, da so se zmenili, kako bodo kosili in so pomagali eden drugemu. Ja solidarnost je bila zapisana z veliko črko..
Bil je vroč soparen dan,Spet sem pomagala pri Ostrožniku hiteli smo z delom , šalili smo se in zapeli vmes pa je pridno krožila steklenica z jabolčnikom, ki je vsem razvezal jezike . To je bilo zbadanja in šale, kako smo se presmejali.. Vem, da sem tega dne šla grede domov po mleko, ki sem ga dobivala na Lancovem. Bila sem vsa nasmejana rahlo sem bila opita jabolčnik je bil močan in je naredil svoje. Ob večernem hladu, sem si tik pred hišo slekla životec z kratkimi rokavi in sem bila samo v spodnji majčki, ko sem odklepala vrata , sem za seboj zaslišala korake obrnem se, pred mano je bil Franček.
»Od kod pa ti?« ga vprašam
Pri Smrečniku smo seno spravljali, jutri pa bomo pri nas, pa bodo vrnili.
»A, tako,« odvrnem in mu rečem:
»A greš noter ali greš naprej ?«
»Pa bom vstopil za par minut,«  je odvrnil. Vstopil je z mano. Odložila sem mleko in rekla :
»S čim naj ti postrežem ?« Pogledala sem ga in videla, da ga je imel tudi on malo pod kapo. Bil je tako nasmejan in dobre volje..Ha seveda tudi pri Smrečniku so izdatno stregli in gasili žejo ob tem vročem dnevu,
»Postrežeš?!« je zategnil in se grleno zasmejal..Stopil je na hitro k meni me prijel za roke in odvrnil:
» Danes sem prišel na razgovor, obljubila si, da me boš poslušala..«
Pokimala sem,
Nisem mogla ostati resna, vse mi je nekako bilo smešno.
"Kaj se smejiš?"
"Ne vem,"odvrnem in se še glasneje zasmejim.
Pa je povečal svoj pritisk na moje roke in me počasi potegnil v svoj objem.
Poljubil me je, a ne nežno, kot zadnjič, temveč strastno, da mi je jemalo dih in ni in ni se odmaknil, a če odkrito povem si tega niti nisem želela.
Poljubljal me je na ustnice po vratu po licu in ker sem si pred hišo slekla životec,
tako, da je imel  prosto pot. z obema rokama je zaobjel moje prsi in jih stiskal in božal... bilo mi je kot da me prebada sto igel ki so prebujale moje telo, tako me je prežemala doslej nepoznana slast in strast, ... tam daleč nekje v ozadju moje zavesti, ampak res daleč se je oglasil boječ svareč glasek.. ne smeš.. ne smeš..ne smeš.................
Pa ga je preglasil, kot zvon močan glas skušnjavca: Kaj ne sme , seveda lahko, celo življenje že čakaš naj.. ljubiš ga , on te ljubi ...predaj se mu.. povej mu da ga ljubiš.. da si ga želiš, da boš njegova, povej mu !
Kot med je tekla skušnjava čez mojo bit
In ravno toliko sem bila omehčana z močjo jabolčnika in mojo ljubeznijo hrepenenja, ki se je prebujalo in butalo z vso močjo ob stene mojega srca, pozno a vendarle, da sem glasno zaječala ja, ja ja.
Franček je odmaknil glavo z mojega vratu in me pogledal globoko v oči :
"Ja, ja praviš imaš prav, tudi jaz pravim ja vso pravico imava do tega. "
Izpustil me je iz rok in mi dejal.: Malo počakaj.
Stopil je skozi vežo do vhodnih vrat in jih zaklenil.
Kot prvič , me je nežno nesel na posteljo in me pričel slačiti. Kos za kosom. Počasi. Z vsakim njegovim dotikom in poljubom so se v meni prižigale plamenice.
Ko ni bilo na meni nobene krpe več , me je poljubljal po celemu telesu..
Potem se je slekel. Onemela sem . kajti nikoli še nisem videla moškega brez obleke. In njegova moškost, joj kako sem strmela. Bila sem nevedna, ja za svoja leta, neverjetno nevedna  a v samostanu nas pač niso poučevali o tem , slišala sem že to in ono .
A to je teorija. To tu je bila resničnost..spet se je sklonil nad me in me pričel božati in poljubljati,.. tako da sem pričela cela drhteti. A on si je pustil čas,.Ko pa je prodrl vame me je obšla tak bolečina in slast da sem prenehala  zaznavati resničnost okolice. Samo to sem čutila sinhrono igro dveh teles , ki so želele samo eno. Izpolnitev in potešitev vseh vlaken svojega telesa in srca in osvoboditev duše.. Objeta sva zaspala in spet in spet sva zaplavala v neskončnost ljubezni in potešitve....
Vzela ga je zora,, ob slovesu mi je dejal, ne boj se ničesar vračal se bom... in res se je.. V meni so divjali strašni orkani, izgubila sem tek, pričela sem veneti in hirati, moj obraz, za katerega je sestra prednica v samostanu nekoč dejala , da je podoben Botticellijim baročnim angelčkom je iz dneva v dan bil bolj podoben sliki padlih angelov............................ 


 sledi_
Novi začetki_Žena_