POLETJE,,
Pomlad je prešla in se bližala h koncu. oče je bil vesel, da
smo prebrodili najhujšo krizo, ter da
smo prihranili dovolj semena, da smo
posejali vse njive, kolikor je bil namenil sejati. V gozdu je posekal precej
bukev in smrek, nekaj je prodal ostalo pa zvozil na bližnjo žago.. Spet je vse kazalo, da se nam
obetajo boljši časi.. Tudi govorice o visoki politiki in svetovnih pretresih so
potihnile. A mi smo imeli preveč svojega
dela in skrbi da bi se ozirali na druge.
Vedno več dela je bilo. Na polju se je pričela pletev, zgodaj
smo vstajali, pričela se je košnja, že zgodaj zjutraj še po temi so prihajali
kosci. Bila jih je dolga vrsta. ko se je naredil dan, sva z materjo nesli zajtrk veliko skledo ajdovih žgancev obilo
zabeljenih z ocvirki in kislim zeljem. Zadovoljni so posedli v krogu
in zajeli. Za malico ob koncu košnje, okoli devete ure pa je bilo
prekajeno meso in ržen kruh ter jabolčnik, ki je bil seveda močan in dalo se ga
je piti .
Nato je bilo treba raztrositi redi in obračati , bilo
je treba grabiti, vsi smo delali do onemoglosti. Zvečer sem
bila tako utrujena, da sem padla kot mrtva na ležišče. A niti nisem
mogla spati v meni se je prebujalo
čudovito, neznano, hrepenenje in koprnenje. Bil je pravi vihar v moji duši nasprotujočih se
čustev. Z Frančkom sva se sestajala, vedno pogosteje, od nežnih poljubov
in objemov sva prešla k strastnemu
poljubovanju, poljubi so postajali vedno bolj zahtevni posedujoči in vroči.
Doma so opazili mojo odsotnost duha, ker sem bila vedno bolj
zasanjana,in dajala sem napačne odgovore
na vprašanja. Mati me je vzela v roke in pričela z zasliševanjem. Sprva sem
tajila potem pa sem plaho priznala:
»Ja imava se rada.«
Mater je skoraj kap.
Vse je hotela vedeti kaj sva delala , ali se je kaj zgodilo, a bila sem precej
nevedno naivno dekle, kar se medsebojnih odnosov tiče. A mati je kratko in
jedrnato povedala, da se morata z očetom zmeniti kako naprej.
Z očetom sta odločila, da je dobro, da se umaknem malo iz
tega okolja , ker sem še premlada, je dobro, da se malo izobrazim. Tako sta po
posvetu z župnikom odločila, da me dasta v Ljubljano v uk k
nunam da se bom izučila za šiviljo . Župnik pa je predlagal, da bi bilo dobro,
da bi se še naučila igranja na orgle, ker je bil organist star in betežen , pa
bi mu prav prišla mlada pomoč.
»Pa kako boste brez mene?«
Sem zgrožena vprašala. In kako bom jaz brez Frančka sem
vprašala sebe ?
Oče je povedal, da namerava spet dobiti (posle) deklo
hlapca, da se gmotno stanje precej
izboljšuje in starejši brat se bo vrnil
od vojakov domov.
Mati mi je na samem dejala, da naj se Frančka izogibam, da
bodo pazili name, in res povsod me je kot senca kdo sledil in moliti sem morala
moliti, še med molitvijo sem vpletala misel na Frančka in njegove vroče poljube in objeme....
Poletje je bilo na višku ta velika njiva je bila polna
žanjcev in žanjic bilo jih je dober ducat.
Dva moška sta v ospredju kosila s kosama z platnenim lokom na kosišču, da je žito lepo padalo in so ga
žanjice lahko pobirale in delale snope. Otroci, ki so prišli zraven mater pa so
delali pasove za snope.. Razdelili smo se v dve skupini delo je šlo hitro od
rok. za žanjicami pa je oče postavljal snope pokonci štiri skupaj jijh povezal
na vrh dodal snop in ga prepognil, temu se je reklo, da ima kapo. Vem samo to
kako je bil prekrasen pogled na veliko njivo polno stoječih snopov kot bi bili
postrojeni v soncu. Potem je sledilo
kosilo ki je bilo res obilno od juhe do na več
načinov pripravljenega mesa in peciva ter potice, seveda ni manjkalo
pijače pil se je jabolčnik, ki je bil močan in dober. Pripomogel je k temu, da
se je vsem razvezal jezik bilo je zbadanja, vriskanja, petja, smeha. Zvečer smo
bili gotovi se je pelo in pilo in molilo....
Vsi so že vedeli, da odhajam na jesen v Ljubljano, bilo mi
je nerodno ob vseh pripombah, ki sem jih slišala, tudi dvoumnih, če slučajno ni
bilo koga od domačih kje v
bližini.. Nisem vedela kako naj se obnašam bila sem zmedena, pa tudi Frančka ni
bilo več blizu. Mislila sem , da sem jaz kriva, pa mi je mati povedala, da mu
je oče zagrozil naj ne hodi v mojo bližino da nisem za njega....
Dodala je še da že ima drugo dekle , da sta šla z njegovim
botrom na oglede, ker potrebujejo
delovno moč in mlado gospodinjo pri hiši. Da je že vse zmenjeno pred
zimo, da se vzameta...
Tega zadnjega poletja se spominjam po tem ker nam ni bilo
več treba mlatiti žita dobili smo neki
stroj
ki so ga gonili voli.
Potem so žito presejali na velikih rešetih, reti??? potem pa še skozi plevnjak to je naprava, ki loči zrno od plev..Tega
poletja se spominjam tudi po tem ker smo imeli posejano veliko, boba, prosa in
lanu, Lanu je bilo precej in je njegova
modrina tekmovala z modrino neba. Prelep pogled.
Spominjam se: Da smo trli lan tudi jaz sem ga prvič in
seveda so mi hoteli za životec natlačiti ostrih ostankov ( otre) a sem
bila prepočasi kako je pikalo, in
so se smejali in jaz z njimi čeprav je bilo hudo... vse je prihajalo h koncu in tako se je bližal moj
odhod v Ljubljano.
Na pred večer mojega odhod sem se šla poslovit še k moji
vrstnici in prijateljici Minki, mati mi je zabičala, da moram hitro nazaj, ker
bo jutri treba zgodaj na pot.
»Seveda takoj pridem,« sem odvrnila a moram se poslovit. Le pojdi je
dejala. in sem šla nisem bila dolgo pri njih od vseh sem se poslovila , ko pa
sem se vračala proti domu je iz sence stopil Franček in me hripavo ogovoril , »
a od mene se pa ne boš poslovila.« Obstala sem , kot bi ohromela in nisem rekla
nič. Potem sem izdavila: "
Se ženiš?
»Ne;« je odvrnil !
»Oča se. Jaz je nočem a moram. In ti greš in veš da te imam rad vedno te bom
imel. Samo tebe. Nočem, da ljubiš drugega !«
Prijel me je za rame in me potegnil k sebi, grobo , se mi
vsesal v ustnice, da mi je vzelo dah. Njegov objem je bil tako posedujoč tako
predan, tako obupan in hkrati tako ljubeč . na koncu me je izpustil in me še
enkrat nežno kot dih poljubil na ustnice in mi kot prvič dahnil na uho. »Rad te
imam in vedno te bom imel!« Potem je
izginil.
Z zaprtimi očmi sem stala še dolgo , hladen septembrski zrak
mi je hladil razžarjene ustnice v daljavi se je slišal zvon....
DEKLE; SKUŠNJAVA,
ZORENJE!
Ni komentarjev:
Objavite komentar