četrtek, 30. julij 2015

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA--5--POMEMBNE- ODLOČITVE




 POLETJE,,

Pomlad je prešla in se bližala h koncu. oče je bil vesel, da smo prebrodili najhujšo krizo, ter  da smo prihranili dovolj semena,  da smo posejali vse njive, kolikor je bil namenil sejati. V gozdu je posekal precej bukev in smrek, nekaj je prodal ostalo pa zvozil na  bližnjo žago.. Spet je vse kazalo, da se nam obetajo boljši časi.. Tudi govorice o visoki politiki in svetovnih pretresih so potihnile. A mi smo imeli preveč  svojega dela in skrbi da bi se ozirali na druge.
Vedno več dela je bilo. Na polju se je pričela pletev, zgodaj smo vstajali, pričela se je košnja, že zgodaj zjutraj še po temi so prihajali kosci. Bila jih je dolga vrsta. ko se je naredil  dan, sva z materjo nesli  zajtrk veliko skledo ajdovih žgancev obilo zabeljenih z ocvirki in kislim zeljem. Zadovoljni so posedli  v krogu  in zajeli. Za malico ob koncu košnje, okoli devete ure pa je bilo prekajeno meso in ržen kruh ter jabolčnik, ki je bil seveda močan in dalo se ga je piti .
Nato je bilo treba raztrositi redi in obračati , bilo je  treba grabiti,  vsi smo delali do onemoglosti. Zvečer sem bila  tako  utrujena, da sem  padla kot mrtva na ležišče. A niti nisem mogla spati v meni se je prebujalo  čudovito, neznano, hrepenenje in koprnenje. Bil  je pravi vihar v moji duši nasprotujočih se čustev. Z Frančkom sva se sestajala, vedno pogosteje, od nežnih poljubov in  objemov sva prešla k strastnemu poljubovanju, poljubi so postajali vedno bolj zahtevni   posedujoči in vroči.
Doma so opazili mojo odsotnost duha, ker sem bila vedno bolj zasanjana,in dajala sem  napačne odgovore na vprašanja. Mati me je vzela v roke in pričela z zasliševanjem. Sprva sem tajila potem pa sem plaho priznala:
»Ja imava se rada.«
 Mater je skoraj kap. Vse je hotela vedeti kaj sva delala , ali se je kaj zgodilo, a bila sem precej nevedno naivno dekle, kar se medsebojnih odnosov tiče. A mati je kratko in jedrnato povedala, da se morata z očetom zmeniti kako naprej.
Z očetom sta odločila, da je dobro, da se umaknem malo iz tega okolja , ker sem še premlada, je dobro, da se malo izobrazim. Tako sta po posvetu z župnikom odločila, da me dasta v Ljubljano  v uk  k nunam da se bom izučila za šiviljo . Župnik pa je predlagal, da bi bilo dobro, da bi se še naučila igranja na orgle, ker je bil organist star in betežen , pa bi mu prav prišla mlada pomoč.
»Pa kako boste brez mene?«
Sem zgrožena vprašala. In kako bom jaz brez Frančka sem vprašala sebe ?
Oče je povedal, da namerava spet dobiti (posle) deklo hlapca, da se  gmotno stanje precej izboljšuje in starejši brat se bo vrnil  od vojakov domov.
Mati mi je na samem dejala, da naj se Frančka izogibam, da bodo pazili name, in res povsod me je kot senca kdo sledil in moliti sem morala moliti, še med molitvijo sem vpletala misel na Frančka in njegove vroče poljube in objeme....
Poletje je bilo na višku ta velika njiva je bila polna žanjcev in žanjic bilo jih je dober ducat.  Dva moška sta v ospredju kosila s kosama z platnenim lokom  na kosišču, da je žito lepo padalo in so ga žanjice lahko pobirale in delale snope. Otroci, ki so prišli zraven mater pa so delali pasove za snope.. Razdelili smo se v dve skupini delo je šlo hitro od rok. za žanjicami pa je oče postavljal snope pokonci štiri skupaj jijh povezal na vrh dodal snop in ga prepognil, temu se je reklo, da ima kapo. Vem samo to kako je bil prekrasen pogled na veliko njivo polno stoječih snopov kot bi bili postrojeni v soncu.  Potem je sledilo kosilo ki je bilo res obilno od juhe do na več  načinov pripravljenega mesa in peciva ter potice, seveda ni manjkalo pijače pil se je jabolčnik, ki je bil močan in dober. Pripomogel je k temu, da se je vsem razvezal jezik bilo je zbadanja, vriskanja, petja, smeha. Zvečer smo bili gotovi se je pelo in pilo in molilo....
Vsi so že vedeli, da odhajam na jesen v Ljubljano, bilo mi je nerodno ob vseh pripombah, ki sem jih slišala, tudi dvoumnih, če slučajno ni bilo koga  od domačih  kje  v bližini.. Nisem vedela kako naj se obnašam bila sem zmedena, pa tudi Frančka ni bilo več blizu. Mislila sem , da sem jaz kriva, pa mi je mati povedala, da mu je oče zagrozil naj ne hodi v mojo bližino da nisem za njega....
Dodala je še da že ima drugo dekle , da sta šla z njegovim botrom na oglede, ker potrebujejo  delovno moč in mlado gospodinjo pri hiši. Da je že vse zmenjeno pred zimo, da se vzameta...
Tega zadnjega poletja se spominjam po tem ker nam ni bilo več treba mlatiti žita  dobili smo neki stroj
 ki so ga gonili voli. Potem so žito presejali na velikih rešetih, reti???  potem pa še skozi plevnjak  to je naprava, ki loči zrno od plev..Tega poletja se spominjam tudi po tem ker smo imeli posejano veliko, boba, prosa in lanu, Lanu je  bilo precej in je njegova modrina tekmovala z modrino neba. Prelep pogled.
Spominjam se: Da smo trli lan tudi jaz sem ga prvič in seveda so mi hoteli za životec natlačiti ostrih ostankov ( otre)  a sem  bila prepočasi  kako je pikalo, in so se smejali in jaz z njimi čeprav je bilo hudo... vse  je prihajalo h koncu in tako se je bližal moj odhod v Ljubljano.
Na pred večer mojega odhod sem se šla poslovit še k moji vrstnici in prijateljici Minki, mati mi je zabičala, da moram hitro nazaj, ker bo jutri treba zgodaj na pot.
»Seveda takoj pridem,«  sem odvrnila a moram se poslovit. Le pojdi je dejala. in sem šla nisem bila dolgo pri njih od vseh sem se poslovila , ko pa sem se vračala proti domu je iz sence stopil Franček in me hripavo ogovoril , » a od mene se pa ne boš poslovila.« Obstala sem , kot bi ohromela in nisem rekla nič. Potem sem izdavila:  "
Se ženiš?
»Ne;« je odvrnil !
»Oča se. Jaz je nočem a moram.  In ti greš in veš da te imam rad vedno te bom imel. Samo tebe. Nočem, da ljubiš drugega !«
Prijel me je za rame in me potegnil k sebi, grobo , se mi vsesal v ustnice, da mi je vzelo dah. Njegov objem je bil tako posedujoč tako predan, tako obupan in hkrati tako ljubeč . na koncu me je izpustil in me še enkrat nežno kot dih poljubil na ustnice in mi kot prvič dahnil na uho. »Rad te imam in vedno te bom imel!«  Potem je izginil.
Z zaprtimi očmi sem stala še dolgo , hladen septembrski zrak mi je hladil razžarjene ustnice v daljavi se je slišal zvon....

sledi

DEKLE;  SKUŠNJAVA,  ZORENJE!