ŽENA- ŽALOST- SPET NOVI ZAČETKI
Življenje se je počasi spet vračalo v stare tire..Bili smo
srečni, čeprav se je pokazala še druga plat svobode. Nastopilo je pomanjkanje. Pa nove in nove
dajatve, prepovedi ja veliko prepovedi :
nismo smeli ne tega in ne onega,
sami klati živine. Posebno kar se je verskih vprašanj tikalo smo morali biti previdni. Spominjam
se ko so na Sv. Večer prišli trije moški v cerkev k polnočnici so stali pri
vratih z sklenjenimi rokami celo mašo negibni. Potem sem slišala, praviti, da
so poslušali, ali župnik govori, kaj čez novo ureditev. A naš župnik je bil že
star in med vojno deportiran. On si ni žele nič drugega samo miru na starost.
Hvala Bogu, da smo vsjvsaj
kruha imeli sejali smo spet vse njive in zgledalo je da bomo
povojna leta preživeli kolikor
toliko siti in zdravi..
Franček je delal za
dva. Gabrijel je poprijel za vsako delo. Tudi jaz sem podnevi delala, Ponoči pa
šivala , ljudje so nosili stare vojaške plašče, da sem jih predelovala v
otroške hlače in suknjiče. Ja bila je beda, ljudje so plačevali z delom, tako
nam je bilo malo lažje. Pri hiši ni bilo več dekle, odšla je delati v tovarno,
ki so jo odprli v bližnjem mestu. Veliko kmečkih fantov in deklet je zapustilo
domove. Nekateri so se še vračali domov
druge je premamilo udobje osemurnega delavnika, potem pa svoboda
brezdelja. Nasploh je primanjkovalo ljudi, nisi mogel dobiti dekle ali hlapca
vse je drvelo v mesta.
Leta so tekla in z njimi je ugašalo še zadnje upanje, da bi
rodila otroka. Franček je bil dober proti meni, kot bi se hotel odkupiti za vse
gorje, ki mi ga je povzročil med vojno. ko je videl kako trpim radi tega, ker
nisem mogla zanositi si je prizadeval na vse načine da mi ublaži bol.. Pa
opravičeval se je vedno za to kar mi je rekel in storil.
Oh, še nekaj časa me je kljuval črv ljubosumja in
marsikatero noč sem prebedela zaradi tega. A čas je mineval in brisal bolečino in ljubosumje. Če sedaj mislim na
tiste čase se mi zdi, kot da sva živela na limit. kajti spominjala sem se dni po poroki in ti dnevi sedaj so bili
enaki. ljubila sva se, delala in spet ljubila.
Po vojni je bilo veliko beračev. nekateri so
bili brez rok, nog ali kako drugače prizadeti.
Pri nas so bili vedno
dobrodošli. Postlali smo jim v kuhinji ali pa na skednju. Pogoj je bil, da niso
smeli kaditi na senu. tega so se vedno držali.
Nekega julijskega dne pa je prišel berač Nande, kateri je bil
naš stalni gost..V vojni mu je odneslo nogo pod kolenom . Navadno je ostal dan
ali dva se malo odpočil in odkrevsal naprej.
Takrat pa je nameraval
oditi že naslednji dan zjutraj je
rekel, da mora naprej na proščenje v sosednjo vas. Prositi za odpustke.
Nasmejala sem se saj
sem vedela kako bo. Odšel bo do cerkve se malo od praga usedel na stopnico.
Pokazal svoj štrcelj in nastavil klobuk. Vedno je veliko nabral. Kadar ga je
imel malo pod kapo je povedal, da je vse odvisno od prostora. Če se postaviš
pred vhodna vrata cerkve so ljudje bliže bogu in raje prispevajo kak dinar..
Prav, sem mu odgovorila, pa pojdi do nedelje je še dva dni
in , če se še zadržiš pri vsakemu kmetu
malo boš komaj prišel do nedelje v sosednjo vas.
Rekla sem mu, da mu bom pripravila popotnico.
Po večerji je odkrevsal na skedenj slišala sem ga kako je
Frančku zagotovil:
Opravili smo pri živini, povečerjali pomolil in šli spat.
ponoči pa sem se prebudila !
Tako svetlo je bilo, da sem prvi hip mislila, da je že dan,
da sem zaspala. A to ni bila svetloba
dneva bila je ognjeno rdeče obarvana. Skočila sem pokonci in v grozi zaklicala
:
Skočil je pokonci ves zmeden in zaklical kaj, »kje
kaj gori..«
Skočila sva oba pokonci in klicala Gabrijela naj pride
pomagati.
Na južni strani je
ogenj že precej napredoval tam je bilo tudi žito spravljeno in pripravljeno za
obdelavo.
Hiteli smo v hlev in pričeli spravljati živino na plano.
Franček je zaklical Gabrijelu naj gre prebuditi Nandeta, da ga ne bo opeklo. Ni
bilo dolgo, ko je ves zasopel pritekel nazaj in kričal: » tam kjer je
njegovo ležišče najbolj gori.
Ne morem do njega !.!.«
Tekla sva za njim in videla, da se je tisti del skednja
sesul. Cela gora isker se je vzdignila nad nas, tekli smo nazaj vedeli smo, da
ni več pomoči. Hiteli smo v hlev kajti lesen strop je žarel kot pekel. Hiteli
smo odvezovati živino,ki je mukala, svinje so krulile.
Bilo je grozno.
Kot roboti brez čustev brez misli smo reševali, kar se je
rešiti dalo.
Spravili smo že precej živine ven, nato še svinje, Samo voli
so še bili notri. Takrat je od vasi
prihitelo nekaj sosedov in z združenimi močmi smo rešili živino.
Bilo je grozno ogenj se je širil vedno bolj in bolj .
Vodovoda seveda ni bilo . Bil je majhen potoček, ki je tekel mimo hiše, in tam
sredi dvorišča je bilo korito na katerega je bil napeljan žleb
.Iz korita je pila
živina, mi pa smo natakali vodo ki je tekla z žleba v posodo,
kdo bi si mislil, da bomo potrebovali toliko vode. Tako pa
smo gasili na vse mogoče načine. A uspeha je bilo malo. Vse je zgorelo z žitom
in stroji, vozovi skupaj.
Jutro nas je dohitelo ob pogorišču. Nikoli ne bom pozabila
praznega pogleda Frančka in
Gabrijelovega objokanega obraza .
Bili smo v šoku. Ves dan smo hodili okoli brez nekega cilja.
Potem smo polovili krave jih pomolzli, svinje so se pasle na bližnji njivi pa
ni bilo nikomur mar.
Tako je minil dan pa še eden in še eden. Nato so pričeli
prihajati sosedje in spraševali kaj nameravamo?
Franček je bil kar tiho pritrjeval je ponudbam in pripombam
sosedov.
Pa smo začeli. Tu se je pokazala solidarnost ljudi. Vsak je
prispeval kar je imel. Dali so les.
Rekli so: Boš vrnil , ko boš podrl mi ne rabimo tako nujno.
Pa delali so vsi.
Vsak dan je kdo pomagal- jaz sem kuhala in pomagala. Tudi
Franček se je počasi ovedel iz tiste otopelosti. Hlev je rasel , še povečali
smo ga .
Gabrijel je pazil na
živino, svinje smo zaprli v ogrado. Ena
je bila breja pa jo je soseda vzela v hlev povrgla je dvanajst pujskov. Hodila sem jo krmiti in
bila srečna, da je vsaj tu vse redu potekalo.
Nastopila je jesen hlev je bil že skoraj pod streho.A bili
so težki časi. Denarja ni bilo. Bilo je kot bi začeli od začetka gospodariti.
Vse žito nam je pogorelo in veliko sena. Ostala nam je
živina in kot je navada v takih slučajih pač prodaš kaj imaš smo jo pričeli
prodajati in to pod ceno.
Še sedaj vem, da si je na ta račun marsikateri mešetar
opomogel. A ni bilo izbire.
Prodali smo veliko doma so ostali voli in dve breji kravi ter eno tele. Franček je rekel, da
moramo misliti
naprej. Pa da bomo
prodali še lesa, kakor bo čas za podirat, in spet bo nam šlo na bolje.
Ja, hotela sem prositi teto, če bi lahko pomagala. ko sem
prišla k njej ( videla je nisem že dolgo) sem se zdrznila kako je ostarela.
Bila je vsa betežna a še vedno zdravega duha.
Poslušala me je in mi potem dejala: Veš, da bi ti rada
pomagala a ne morem !
Država mi je pobrala vse,
hotel, ter hišo, ki sem jo imela
v Ljubljani. Ostala mi je samo ta mala hiška v kateri je prej stanovalo osebje.
Saj za me je dosti a vseeno veš kako me
žre. Celo življenje sem garala od jutra, do večera sedaj pa to. Razlastninili
so me.
Ne morem ti pomagati. Dala mi je malo denarja za prvo silo .
Tako smo na zimo čakali z veliko skrbjo.
Na jesen sta Gabrijel
pričela z delom v gozdu Pomagal je tudi sosed. Nato smo naredili še steljerajo
in življenje je
postajalo malo bolj vedro . Spet smo upali, pa čeprav so bili hudi časi. Čas
pa je neizprosno tekel. Gabrijel je šel služit vojsko na jug ob bolgarski meji,
redno je pisal, pošiljali smo mu priboljške . Tožil je da ima domotožje a kakor
vse je tudi ta čas minil. Vrnil se je bolj odrasel in možat. Spet se je vse
uredilo.
Kot bi mignil je
minilo deset let od vojne. Gabrijel se je razvil v močnega
mladca. Frančku se je upognil hrbet, ja in jaz. ja tudi jaz sem postala
starejša. Tu pa tam sem opazila v laseh srebrni las a drugače ni bilo veliko
razlike od prej. Še vedno je žarel v meni ogenj, ki ga
je Franček z veseljem razpihoval ja morda ne tolikokrat kot prej a vendar
le.
Delati je bilo treba a sedaj je bilo malo laže Gabrijel je
delal za dva.
Pričakovala sva, da bo pripeljal mlado domov. Pa se je samo
smejal in pravil: Mati vi ste tako čili in zdravi ne potrebujemo mlade pri
hiši.
Pa sem odvrnila laže ji bo, če bova midva pomagala.
Sam smeh ga je bil. Ko pa ga je Franček potipal z besedo je
živo zardel in dejal:
Več pa ni hotel
izdati . Midva z Frančkom pa sva vsa dekletodekleta
v okolici ocenjevala, katera bi bila.
pa nama ni prišlo na nič pametnega na misel .
Tako je spet minilo leto, ko je Gabrijel nekega večera po večerji rekel: Nekaj bi vama rad povedal:»Nekaj bi vama rad povedal: Vsi hodijo v tovarno v službo. Tudi iz naše vasi jih hodi precej, po službi pa še pomagajo doma. Pa siguren denar je lahko bi si malo opomogli.
Onemela sva.
Je zakričal Franček, samo »Samo preko mojega trupla.,
Pričela sta kričati eden preko drugega nato oba odšla in
zaloputnila vrata, da sem mislila, da padejo s tečajev. Obsedela sem za mizo in
brez misli strmela predse.. Ko sem se ovedela je bila ura že pozna. Prišla sem
do sklepa, da najbrž za vsem tem tiči ženska, da pa ni iz naše vsi najbrž sploh
ni z grunta.
sledi...
ŽENA - MATI –SPOZNANJA -EPILOG
Ni komentarjev:
Objavite komentar