četrtek, 30. julij 2015

Spomini starega dnevnika- 10 - pogorišče




 ŽENA- ŽALOST-   SPET NOVI ZAČETKI

Življenje se je počasi spet vračalo v stare tire..Bili smo srečni, čeprav se je pokazala še druga plat svobode.  Nastopilo je pomanjkanje. Pa nove in nove dajatve, prepovedi  ja veliko prepovedi : nismo  smeli ne tega in ne  onega,  sami klati živine. Posebno kar se je verskih vprašanj   tikalo smo morali biti previdni. Spominjam se ko so na Sv. Večer prišli trije moški v cerkev k polnočnici so stali pri vratih z sklenjenimi rokami celo mašo negibni. Potem sem slišala, praviti, da so poslušali, ali župnik govori, kaj čez novo ureditev. A naš župnik je bil že star in med vojno deportiran. On si ni žele nič drugega samo miru na starost.
Hvala  Bogu, da smo vsjvsaj kruha imeli sejali smo spet vse njive in zgledalo je da  bomo  povojna leta  preživeli kolikor toliko siti in zdravi..
 Franček je delal za dva. Gabrijel je poprijel za vsako delo. Tudi jaz sem podnevi delala, Ponoči pa šivala , ljudje so nosili stare vojaške plašče, da sem jih predelovala v otroške hlače in suknjiče. Ja bila je beda, ljudje so plačevali z delom, tako nam je bilo malo lažje. Pri hiši ni bilo več dekle, odšla je delati v tovarno, ki so jo odprli v bližnjem mestu. Veliko kmečkih fantov in deklet je zapustilo domove. Nekateri so se še vračali domov  druge je premamilo udobje osemurnega delavnika, potem pa svoboda brezdelja. Nasploh je primanjkovalo ljudi, nisi mogel dobiti dekle ali hlapca vse je drvelo v mesta.
Leta so tekla in z njimi je ugašalo še zadnje upanje, da bi rodila otroka. Franček je bil dober proti meni, kot bi se hotel odkupiti za vse gorje, ki mi ga je povzročil med vojno. ko je videl kako trpim radi tega, ker nisem mogla zanositi si je prizadeval na vse načine da mi ublaži bol.. Pa opravičeval se je vedno za to kar mi je rekel in storil.
Oh, še nekaj časa me je kljuval črv ljubosumja in marsikatero noč sem prebedela zaradi tega. A čas je mineval in brisal  bolečino in ljubosumje. Če sedaj mislim na tiste čase se mi zdi, kot da sva živela na limit. kajti spominjala sem se  dni po poroki in ti dnevi sedaj so bili enaki. ljubila sva se, delala in spet ljubila.
 Po  vojni je bilo veliko beračev. nekateri so bili brez rok, nog ali kako drugače prizadeti.
Pri nas  so bili vedno dobrodošli. Postlali smo jim v kuhinji ali pa na skednju. Pogoj je bil, da niso smeli kaditi na senu. tega so se vedno držali.
Nekega   julijskega  dne pa je prišel berač Nande, kateri je bil naš stalni gost..V vojni mu je odneslo nogo pod kolenom . Navadno je ostal dan ali dva se malo odpočil in odkrevsal naprej.
Takrat pa je nameraval  oditi že naslednji dan zjutraj  je rekel, da mora naprej na proščenje v sosednjo vas. Prositi za odpustke.
 Nasmejala sem se saj sem vedela kako bo. Odšel bo do cerkve se malo od praga usedel na stopnico. Pokazal svoj štrcelj in nastavil klobuk. Vedno je veliko nabral. Kadar ga je imel malo pod kapo je povedal, da je vse odvisno od prostora. Če se postaviš pred vhodna vrata cerkve so ljudje bliže bogu in raje prispevajo kak dinar..
Prav, sem mu odgovorila, pa pojdi do nedelje je še dva dni in , če se še zadržiš pri vsakemu  kmetu malo boš komaj prišel do nedelje v sosednjo vas.
Rekla sem mu, da mu bom pripravila popotnico.
Po večerji je odkrevsal na skedenj slišala sem ga kako je Frančku zagotovil:
»Ne bojte se gospodar ne bom kadil na senu si  bom zunaj zvil cigareto in jo pokadil kot vedno.
Opravili smo pri živini, povečerjali pomolil in šli spat.
ponoči pa sem se prebudila !
Tako svetlo je bilo, da sem prvi hip mislila, da je že dan, da sem zaspala.  A to ni bila svetloba dneva bila je ognjeno rdeče obarvana. Skočila sem pokonci in v grozi zaklicala :
»Franček gori!
Skočil je pokonci ves zmeden in zaklical kaj, »kje kaj gori.
»Hlev.
Skočila sva oba pokonci in klicala Gabrijela naj pride pomagati.
 Na južni strani je ogenj že precej napredoval tam je bilo tudi žito spravljeno in pripravljeno za obdelavo.
Hiteli smo v hlev in pričeli spravljati živino na plano. Franček je zaklical Gabrijelu naj gre prebuditi Nandeta, da ga ne bo opeklo. Ni bilo dolgo, ko je ves zasopel pritekel nazaj in kričal: » tam kjer je njegovo ležišče najbolj gori.
Ne morem do njega !.!.«
Tekla sva za njim in videla, da se je tisti del skednja sesul. Cela gora isker se je vzdignila nad nas, tekli smo nazaj vedeli smo, da ni več pomoči. Hiteli smo v hlev kajti lesen strop je žarel kot pekel. Hiteli smo odvezovati živino,ki je mukala, svinje so krulile.
Bilo je grozno.
Kot roboti brez čustev brez misli smo reševali, kar se je rešiti dalo.
Spravili smo že precej živine ven, nato še svinje, Samo voli so še bili notri. Takrat je od  vasi prihitelo nekaj sosedov in z združenimi močmi smo rešili živino.
Bilo je grozno ogenj se je širil vedno bolj in bolj . Vodovoda seveda ni bilo . Bil je majhen potoček, ki je tekel mimo hiše, in tam sredi dvorišča je bilo korito na katerega je bil napeljan žleb
.Iz korita  je pila živina, mi pa smo  natakali  vodo ki je tekla z žleba v posodo,
kdo bi si mislil, da bomo potrebovali toliko vode. Tako pa smo gasili na vse mogoče načine. A uspeha je bilo malo. Vse je zgorelo z žitom in stroji, vozovi  skupaj.
Jutro nas je dohitelo ob pogorišču. Nikoli ne bom pozabila praznega pogleda Frančka in  Gabrijelovega objokanega obraza .
Bili smo v šoku. Ves dan smo hodili okoli brez nekega cilja. Potem smo polovili krave jih pomolzli, svinje so se pasle na bližnji njivi pa ni bilo nikomur mar.
Tako je minil dan pa še eden in še eden. Nato so pričeli prihajati sosedje in spraševali kaj nameravamo?
Franček je bil kar tiho pritrjeval je ponudbam in pripombam sosedov.
Pa smo začeli. Tu se je pokazala solidarnost ljudi. Vsak je prispeval kar je imel. Dali so les.
Rekli so: Boš vrnil , ko boš podrl mi ne rabimo tako nujno.
 Pa delali so vsi. Vsak dan je  kdo  pomagal- jaz sem kuhala in pomagala. Tudi Franček se je počasi ovedel iz tiste otopelosti. Hlev je rasel , še povečali smo ga .
 Gabrijel je pazil na živino,  svinje smo zaprli v ogrado. Ena je bila breja pa jo je soseda vzela v hlev povrgla je  dvanajst pujskov. Hodila sem jo krmiti in bila   srečna, da je vsaj tu vse  redu potekalo.
Nastopila je jesen hlev je bil že skoraj pod streho.A bili so težki časi. Denarja ni bilo. Bilo je kot bi začeli od začetka gospodariti.
Vse žito nam je pogorelo in veliko sena. Ostala nam je živina in kot je navada v takih slučajih pač prodaš kaj imaš smo jo pričeli prodajati in to  pod ceno.
Še sedaj vem, da si je na ta račun marsikateri mešetar opomogel. A ni bilo izbire.
Prodali smo veliko doma so ostali voli in dve breji  kravi ter eno tele. Franček je rekel, da moramo misliti
 naprej. Pa da bomo prodali še lesa, kakor bo čas za podirat, in spet bo nam šlo na bolje.
Ja, hotela sem prositi teto, če bi lahko pomagala. ko sem prišla k njej ( videla je nisem že dolgo) sem se zdrznila kako je ostarela. Bila je vsa betežna a še vedno zdravega duha.
Poslušala me je in mi potem dejala: Veš, da bi ti rada pomagala a ne morem !
Država mi je pobrala vse,  hotel, ter  hišo, ki sem jo imela v Ljubljani. Ostala mi je samo ta mala hiška v kateri je prej stanovalo osebje. Saj za me je dosti  a vseeno veš kako me žre. Celo življenje sem garala od jutra, do večera sedaj pa to. Razlastninili so me.
Ne morem ti pomagati. Dala mi je malo denarja za prvo silo . Tako smo na zimo čakali z veliko skrbjo.
Na jesen  sta Gabrijel pričela z delom v gozdu Pomagal je tudi sosed. Nato smo naredili še steljerajo
in življenje  je postajalo malo bolj vedro . Spet smo upali, pa čeprav so bili hudi časi. Čas pa je neizprosno tekel. Gabrijel je šel služit vojsko na jug ob bolgarski meji, redno je pisal, pošiljali smo mu priboljške . Tožil je da ima domotožje a kakor vse je tudi ta čas minil. Vrnil se je bolj odrasel in možat. Spet se je vse uredilo.
 Kot bi mignil je minilo deset let od vojne. Gabrijel se je razvil v močnega mladca. Frančku se je upognil hrbet, ja in jaz. ja tudi jaz sem postala starejša. Tu pa tam sem opazila v laseh srebrni las a drugače ni bilo veliko razlike od prej. Še vedno je žarel v meni ogenj, ki ga je Franček z veseljem razpihoval ja morda ne tolikokrat kot prej a vendar le.   
Delati je bilo treba a sedaj je bilo malo laže Gabrijel je delal  za dva.
Pričakovala sva, da bo pripeljal mlado domov. Pa se je samo smejal in pravil: Mati vi ste tako čili in zdravi ne potrebujemo mlade pri hiši.
Pa sem odvrnila laže ji bo, če bova midva pomagala.
Sam smeh ga je bil. Ko pa ga je Franček potipal z besedo je živo zardel in dejal:
 »Ja ena mi je všeč a se ne mudi ne meni ne njej mlada je še.
 Več pa ni hotel izdati . Midva z Frančkom pa sva vsa dekletodekleta v okolici ocenjevala, katera bi bila.
pa nama ni prišlo na nič pametnega na misel .
Tako je spet minilo leto, ko je Gabrijel nekega večera po večerji rekel: Nekaj bi vama rad povedal:
»Nekaj bi vama rad povedal: Vsi hodijo v tovarno v službo. Tudi iz naše vasi jih hodi precej, po službi pa še pomagajo doma. Pa siguren denar je lahko bi si malo opomogli.
Onemela sva.
»Kako misliš ? Je Franček vprašal s stisnjenim glasom.
»Da boš ob petih šel od doma se ob treh vrnil in delal potem do desetih še doma?
»Ja !
 Drugi tudi in so vsi zadovoljni.
»Niti pod razno !
Je zakričal Franček, samo »Samo preko mojega trupla.,
Pričela sta kričati eden preko drugega nato oba odšla in zaloputnila vrata, da sem mislila, da padejo s tečajev. Obsedela sem za mizo in brez misli strmela predse.. Ko sem se ovedela je bila ura že pozna. Prišla sem do sklepa, da najbrž za vsem tem tiči ženska, da pa ni iz naše vsi najbrž sploh ni z grunta.
 sledi...

ŽENA - MATI –SPOZNANJA -EPILOG