Kako se je začelo:
Poletje je na vrhuncu, čeprav je vročina malo popustila bi še vseeno objavila to zgodbo... Je na resnični podlagi nekaj sem zaradi bolj tekoče zgodbe dodala jaz...
Že kar nekaj časa je preteklo od tega, še v prejšnjem
stoletju sem pomagala prijateljici pri pospravljanju podstrešja, stare hiše, ki
jo je kupila. Bila je še kar v dobrem
stanju,, Lastniki so pomrli, daljni
sorodniki so se je hoteli znebiti po hitrem postopku. Živeli so
v tujini, tujina jih posrkala
vase, bili so veseli, da so
sploh kaj dobili zanjo.. Potomci
niti slovensko niso več znali. Bila
je na prodaj po ugodni ceni .Prosila me je , če ji hočem pomagati sprazniti podstrešje, prej da bo najela delavce za obnovo. hiše...Bilo je še nekaj pohištva in na podstrešju
celo skladišče od pohištva, orodja, oblek, stare posode jarmi za volovsko
vprego, in polno škatel. Ja včasih so vse shranjevali, v sedmih letih pride vse
prav, so pravili. Zavihali sva rokave. Prijateljica je sredi dvorišča zakurila
ogenj. Samo par stvari je vzela. Staro svetilko in en komplet starinskih vrčev. Ostalo sva
metali kar skozi okno,kjer sva zakurili, bil je prav veličasten kres. Seveda
sva pokukali tu in tam v kakšno škatlo, a vse je romalo ven na ogenj, kajti ni imelo nobene vrednosti... Prijateljica je rekla,to je samo stara šara, če ti je kaj všeč in uporabnega vzemi, ... A
ni kazalo, da bo kaj. proti popoldnevu po kratkem počitku, sem opazila v kotu
pod streho star vojaški kovček olivno zelene barve, ki je bil prevezan z starim
vojaškim pasom . ni imel ključavnice.. Pogledala sem vanj in sem opazila
zajeten kup drobnih zvezkov. Bili so
oštevilčeni. Takoj sem vedela, da so dnevniki. Rečem prijateljici:
"Poglej ,
dnevniki."
A ona: "vrzi v ogenj te šare imam poln kufer."
" A, te pa ne zanima?"
vprašam
Odgovori : "Pa jih ti vzemi in preberi, ko si že tako mahnjena na to branje.
Jaz še časopisov nimam časa brati. Drugače pa v ogenj z njimi."
A jaz vedno pravim, kar je napisanega je treba prebrati,zato
se piše. No na kratko, vzela sem jih s
seboj in dolgo skoraj dvajset let so
ležali na mojemu podstrešju, ker je tudi mene pot zanesla daleč od doma in tako
sem pozabila na nje. Pred nekaj časa pa sem iskala neke mape in sem našla te
zapiske. Sprva mi je bilo neprijetno ob spoznanju , da bom prebirala intimne zapiske nekoga, ki je živel, res da že pred dobrega pol stoletja, ki je čutil ljubil, , trpel in živel življenje,
kot ga živim jaz. A realist v meni je dejal tudi tvoje dnevnike bodo brali, če
jih ne boš zakurila, no in tu je nekaj utrinkov iz teh zvezkov: Sem od vsakega
zvezka izbrala nekaj , da predstavim, kakšno je bilo življenje v prejšnjem stoletju, oh, kaj stoletju, tisočletju he he..
Zgodbe sem strnila na letne čase, saj so se odvijali skoraj
vedno v enakem ritmu... leto za letom.
Pišem v prvi osebi, ker je precej starinskih besed,
nerazumljivih celo meni (Moj EMŠO) pišem tako zato da bolj tekoče teče ---
Ni komentarjev:
Objavite komentar