sreda, 29. julij 2015

SPOMINi STAREGA DNEVNIKA--1--ZAČETEK




Kako se je začelo:

 Poletje je na vrhuncu, čeprav je vročina malo popustila bi še vseeno objavila to zgodbo... Je na resnični podlagi nekaj  sem zaradi bolj tekoče zgodbe dodala jaz...

Že kar nekaj časa je preteklo od tega, še v prejšnjem stoletju sem pomagala prijateljici pri pospravljanju podstrešja, stare hiše, ki jo je  kupila. Bila je še kar v dobrem stanju,, Lastniki so pomrli,  daljni sorodniki so se je  hoteli  znebiti po hitrem postopku.  Živeli so  v tujini, tujina jih  posrkala vase, bili  so  veseli, da so  sploh kaj dobili  zanjo.. Potomci niti slovensko niso več  znali.   Bila  je na prodaj po ugodni ceni .Prosila me je , če ji hočem pomagati sprazniti podstrešje, prej da bo najela delavce za obnovo. hiše...Bilo je še nekaj pohištva in na podstrešju celo skladišče od pohištva, orodja, oblek, stare posode jarmi za volovsko vprego, in polno škatel. Ja včasih so vse shranjevali, v sedmih letih pride vse prav, so pravili. Zavihali sva rokave. Prijateljica je sredi dvorišča zakurila ogenj. Samo par stvari je vzela. Staro svetilko in  en komplet starinskih vrčev. Ostalo sva metali kar skozi okno,kjer sva zakurili, bil je prav veličasten kres. Seveda sva pokukali tu in tam v kakšno škatlo, a vse je romalo ven na ogenj, kajti ni imelo nobene vrednosti... Prijateljica je rekla,to je samo stara šara,  če ti je kaj všeč in uporabnega vzemi, ... A ni kazalo, da bo kaj. proti popoldnevu po kratkem počitku, sem opazila v kotu pod streho star vojaški kovček olivno zelene barve, ki je bil prevezan z starim vojaškim pasom . ni imel ključavnice.. Pogledala sem vanj in sem opazila zajeten kup drobnih zvezkov.  Bili so oštevilčeni. Takoj sem vedela, da so dnevniki. Rečem prijateljici: 
"Poglej , dnevniki."
 A ona: "vrzi v ogenj te šare imam poln kufer."
" A, te pa ne zanima?" vprašam
Odgovori : "Pa jih ti vzemi in preberi, ko si že tako mahnjena na to branje. Jaz še časopisov nimam časa brati. Drugače pa v ogenj z njimi."
A jaz vedno pravim, kar je napisanega je treba prebrati,zato se piše.  No na kratko, vzela sem jih s seboj  in dolgo skoraj dvajset let so ležali na mojemu podstrešju, ker je tudi mene pot zanesla daleč od doma in tako sem pozabila na nje. Pred nekaj časa pa sem iskala neke mape in sem našla te zapiske. Sprva mi je bilo neprijetno ob spoznanju , da bom prebirala  intimne zapiske nekoga, ki je živel, res da že pred dobrega   pol stoletja, ki je čutil ljubil, , trpel in živel življenje, kot ga živim jaz. A realist v meni je dejal tudi tvoje dnevnike bodo brali, če jih ne boš zakurila, no in tu je nekaj utrinkov iz teh zvezkov: Sem od vsakega zvezka izbrala nekaj , da predstavim, kakšno je bilo življenje v prejšnjem stoletju, oh, kaj stoletju, tisočletju he he..
Zgodbe sem strnila na letne čase, saj so se odvijali skoraj vedno v enakem ritmu... leto za letom.
Pišem v prvi osebi, ker je precej starinskih besed, nerazumljivih celo meni (Moj EMŠO) pišem tako zato da bolj tekoče teče ---