četrtek, 30. julij 2015

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA--3--ŠOLA

 ZIMA.
 kakor že nekaj let doslej je tudi letos zapadlo precej čez pol metra snega. Zime  nisem nikoli imela posebno  rada. Nisem imela ne smuči in ne sank. Brata sta se vozila z ukrivljenimi deskami, na katerih je bil prebit jermen.. Starejši brat mi je zbil sanke iz desk, ki pa so bile tako težke, da sem se peljala samo dvakrat in sem opešala, nisem imela moči, da bi jih vlekla  nazaj  v breg. Snega je bilo ogromno in brata sta gazila pred mano, da sta naredila vsaj malo prehodno pot za v šolo. Ja poti v šolo so bile prava kalvarija. Dobrih pet km je bilo treba pešačiti. Imeli smo čevlje z lesenimi podplati in  nogavice iz grobe domače ovčje volne. segale so nad koleno katere so držale gor podvezice , a so vseeno lezle nogavice dol in pikale so   vedno sem imela nabrane okoli gležnjev, kot majhne klobasice..krilo sredi meč, a vedno mokro pozimi ker se je vleklo po  snegu in  brez spodnjih hlač, takrat jih še ni bilo ali pa za odrasle ki so se križem prevezale in z odprtino na sredi. Zime so bile naporne, ko je bilo konec pouka so prišli (gospod) župnik. Zelo strogi so bili ,učili smo se božje zapovedi in molitev, če nisi znal ali poslušal si jih dobil s palico po narobe obrnjenih dlaneh. moja brata, ki  ju je že razganjala puberteta  in sta bila poredna sta jih večkrat dobila po dlaneh.
A tudi to je minilo in zima za zimo. Spominjam se prvega zvezka, ki smo jih dobili v šoli a vaje smo še vedno delali na tablicah., ker je bil papir zelo drag je bilo treba varčevati, ja in zadnji mesec v letu Miklavž , ki se ga prav za prav ne spomnim , ampak pričakovanja in parkeljna, bila sta dva teh me je bila groza. Potem obisk tete iz mesta, kjer je imela gostilno, prinesla mi je porcelanasto punčko z modrimi očmi in kostanjevimi lasmi in rdečo pentljo v laseh. Ter zvezke rekla je da postajam pravo mlado dekle in naj zapišem vedno to kar se mi dotakne srca .Obljubila sem, da bom  napisala, kar mi bo ležalo na srcu... 
   Kako sem strmela. Pa darila za božič lahnih modrih čeveljčkov ki so bili svetleči in lahki. Tega nisem mogla doumeti , ko pa so bili naši čevlji grobi in motni in skoraj vedno premočeni. Ja božični večer je bil naravnost skrivnostno božanski, spominjam se vonja po medenjakih po rumu po cimetu in potici je dišala cela hiša. Zvečer smo kropili, ta vonj po pušpanu, vejicami smrečja  to je tako omamno dišalo, in pričaralo pravo praznično vzdušje.. 
Dišalo je po borovih osmoljenkah, ki jih je dedek pripravljal že mesece prej. pa svetlečega in zmrzlega  snega ki se je iskril in škripal pod nogami. Pa petja. Pa tepežkanja na dan nedolžnih otročičev , dan za tepežkanje.. takrat sva šla s sosedovim Frančkom otepat. Vstala sva zelo zgodaj okoli pol pete ure in sva šla od hiše do hiše. Potrkala sva in pozdravila. Potem pa: »Rešite se rešite, k Novemu letu zdravi veseli, da bi dolgo živeli in veliko kaj meli.« In če je gospodinja bila dobre volje in dobrega srca nama je nadevala polno vrečo potic, jabolka orehe suhih krhljev kjer so bili pa botri tam je bilo še pa več. Pa tudi drobiža sva nabrala nekaj, tega je navadno dal gospodar.  In midva sva jih tepla, lepo je bilo. Naporno a lepo. Ta denar je bil navadno za poleti za proščenje pri fari kjer sva kupila lecta. Ja in kar nekako sem slutila, da naslednjo leto ne bom več otepala . Rasla sem kot jelka in ne bi bilo primerno, da bi bila med tepežkarji ..Ja  na zime ni ne vem kakšnih  velikih spominov, oziroma veliko se ni dogajalo, bili smo v hiši, opravljali živino kurili brata sta pletla košare
mama je pletla  oče  je krtačil volno, mama je predla in kuhala ja in nedeljo maša, čez teden šola enolično, a po nedeljah takrat je bilo pa lepo. Takrat je oče  ali mati v roke vzel  v usnje vezano knjigo Grimmovih pravljic in sta prevajala in pripovedovala zgodbo za zgodbo..Jaz sem z odprtimi usti in ušesi vpijala zgodbe in se poistovetila z njimi......

 (Grimmovih  pravljic takrat pri nas  še nismo imeli  v slovenščini.)