nedelja, 26. julij 2015

Poletno branje...KAM BI DEL??

 

Kam bi del---

Dan se je že nagibal v predvečer, in sonce je na drugi strani pogorja počasi zahajalo in z zadnjimi žarki pobarvalo jesensko panoramo pod seboj. Vse se je pripravljalo za počitek. Še ptice so onemele…
Nad slemenom je po gozdni poti prihajal osiveli moški z palico, sicer čil in zdrav, a razoranega obraza, katerega je prepredla globoka žalost.
Globoko je zavzdihnil in se usedel na rob gozda,, da je imel pregled na obe strani hriba. A njegov pogled ni bil namenjen smeri iz katere je prišel, ampak na nasprotno stran , kjer je opazoval gručo ljudi ki so se poslavljali. Ko je zadnji avto izginil izza ovinka je povsod zavladala tišina.
Globoko je vzdihnil .Pred njegovimi očmi se je odvrtel film celotnega dogajanja.
Spomin ga je ponesel dobrih petdeset let nazaj:
Takrat se je začelo…K sosedovim se je primožila brhka deklica iz sosednjega kraja. Ženil se je najstarejši sin njegov dober prijatelj. Spomnil se je vseh vragolij , ki sta jih ušpičila skupaj … Tudi on je bil na ohceti, ki je trajala tri dni. Lahko so si jo privoščili, kajti bili so bogati. Njihova kmetija je mejila na tri domačije. A od vseh je bila najbogatejša. Njihovi pašniki in gozdovi so bili veliki. Oče je pametno gospodaril..
Vinko , tako je bilo ime njegovemu prijatelju se je vedno šalil.
 "Pri nas prihaja denar pri velikih vratih noter, a tudi odhaja pri velikih ven." S tem je hotel povedati in ublažiti zavist, ki se je včasih pokazala na prijateljevem obrazu… A je vedel, da mu ni nevoščljiv, kajti tudi njihova domačija ni bila ravno med najrevnejšimi. Obema je bilo važno samo to , da se razumeta, da se lahko zaneseta eden na drugega.
A leta so tekla s poroko se je precej spremenilo. Mati in oče od Vinka sta vsak dan obžalovala , da sta privolila v to poroko. Materi ni šlo v račun, kako je mlada površna, lena,in prepirljiva, pohlepna, hotela je, da njima prepišejo grunt. Da bo ona naredila red, da sosedje kosijo čez mejo in čistijo laze. In kaj kmalu so nastala nesoglasja med sosedi Vinka je vsaki dan nagovarjala, da naj prepriča očeta , da naj njima prepiše grunt. A on se je branil. Kajti oče je modro kmetoval , da so bili vsi zadovoljni, s sosedi se niso nikoli prepirali, razen Majde. Prepir je postal vsakdanji gost pri Dolinarju , tako se je imenovala Vinkova domačija. In nekega dne je nesoglasje doseglo vrhunec. Majda je tistega pomladnega dne enostavno odšla nazaj domov. Vinko je postajal vedno bolj vase zaprt, ko so se zbirali po maši pred cerkvijo je vedno hitro odšel domov. Bilo ga je sram. Majda je nekaj mesecev bila doma  medtem je nenadoma umrl Vinkov oče. Mati je poklicala Vinka in mu dejala, naj gre po Majdo in naj jo pripelje domov. Kmetijo bo sedaj tako, ali tako na njega pripisana pa naj gospodarita, kakor njima drago. Za sebe si je izgovorila hrano in obleko ter nekaj denarja na leto…
Vinko je bil presrečen, kajti še vedno je ljubil Majdo iz vsega srca. Z veseljem se je odpravil po njo. Prvi mesec je bilo vse tako lepo, da mu je Vinko nekoč zaupal, ko sta se vračala skupaj iz bližnjega mesta..da je tako lepo, da sploh ne more verjeti , da se to dogaja njemu, da je kot v pravljici. No ta pravljica se je po slabih dveh mesecih spremenila v moro. Spet je postala prava hudoba. Prvo je staro mater tako gnjavila in jo poniževala, ko se je Vinko zavzel za njo je samo dejala: "Ona, ali jaz !?"
In Vinko ni imel moči da bi ji ugovarjal. Mater je kmalu zatem vzela k sebi Vinkova sestra . Takrat je Majda zavladala Vinku , ki je kmalu iskal uteho v pijači. Rodila sta se njima dva sinova , ki sta , kot preplašena vrabčka, hodila vedno sama iz šole, kajti prepovedala jima je druženje s sosedovimi otroki.
Leta so tekla, z vsemi sosedi so bili sprti, kajti tudi Vinka je prepričala, kar je bilo vedno laže, saj je bil skoraj vsak dan omamljen ood pijače, ščuvala ga je da jim vsi kradejo zemljo. Večkrat je sama, ali pa z njegovo pomočjo prestavljala mejnike. Prepričala ga je da je sosed prestavil mejnik in da ga   morata vrniti na pravo mesto nazaj.Tako da so vsi sosedje poklicali geometra in zahtevali meritve posesti. Račun je bil visok , a so raje plačali. Kajti vsi so imeli prepirov čez glavo. Hoteli so samo mir.
A s tem se prav za prav ni nič spremenilo. Kajti tudi označeni mejniki so se kot po čudežu premaknili za kak meter na sosedovo zemljo.
Spominjal se je nekega popoldneva,ko sta z sinom šla pogledat gozd in smreke, ki jih naj bi podrli za sinovo hišo.
Srečala sta Majdo, ki je dejala: Sem šla pogledat, ali so mejniki še vsi na svojem mestu.  Pogledal jo je in dejal "Ja, so še, če jih nisi ti  prestavila." Zardela je do koren las in z hripavim glasom dejala:
"Pazi se , kaj govoriš. Te lahko tožim…"
Pa se je samo zasmejal, zamahnil z roko , ter odšel naprej…
Nekaj časa po tem dogodku je Vinko nenadoma umrl… Jetra so mu odpovedala. Sama je z sinovi gospodarila naprej. Oba sinova sta se izšolala eden je imel v bližnjem mestu v tovarni vodilno mesto.. Drugi se je poročil in gospodaril skupaj z materjo.Zgodovina se je ponovila in prepiri so se vrstili dan za dnem tako je snaha kmalu odšla, kajti ni prenesla hudobije tašče. Tudi sin se je zaposlil v podjetju izven domačega kraja. Z ženo sta najela stanovanje . A kljub temu se je trikrat na teden vračal popoldan domov. Da je pomagal pri delu in naredil najnujnejše..
  Majda je s časom opešala, nekega popoldneva jo je sin našel na skednju naredila je samomor...Po pogrebu so odločili dokler ne prodajo živine bosta mlada dva ostala na domačiji. A za kmetovanje nista bila več navdušena. Preveč časa je poteklo od takrat navadila sta se udobja osemurnega dela.    Prodali so vso živino in tudi kmetijo.
Sinova sta si razdelila denar si kupila hišo... nad pokrajino pa je spet zavladal mir. Moški, ki je sedel na robu gozda je tiho zavzdihnil v pol mrak pod seboj in zašepetal:
"Kljub vsemu počivajta v miru oba.
Posebno ti Vinko zaslužil si si.
Ne bi želel, da v onostranstvu prenašata mejnike in kot v tisti pesmi sprašujeta: 
 ... "Kam bi del,kam bi del- odpustim vama, kajti samo tako bosta počivala v miru, oba - če daš tja, kjer si vzel." Nagnil se je nazaj, dal roke pod glavo, se predal spominom, se zazrl v nebo na katerem so se prižigale prve zvezde in zaprl trudne oči in prisluhnil gozdu kjer je zaskovikala sova ...