Hlajenje v naravi
V teh zadnjih julijskih dneh , ko je tako vroče, da ti že sama misel, da bi moral kaj delati, obvisi nekje na pol v zraku. Včeraj sva sklenila da greva v sotesko metuljev
to je 12 km oddaljena
od nas. Ker vem da se metulji prebudijo šele proti deseti uri , ko jih sonce
ogreje sva se dopoldan odpravila iz že razbeljenega mesta ter kmalo prispela v sotesko. Kjer je naju presenetila mokra
makadamska cesta od dežja, ki je padal prejšnji večer..(pri nas je samo grmelo) in bleščeče mokro
listje robid in srpja. 
pa svežina, ki se je kar razlivala čez nas.Vpijala sem to naravno svežino in uživala v trenutku dneva... Občudovala
ter čudovite praproti, ki so rasle ob potoku…. Potoček je veselo žuborel
in vsa navdušena sem
opazovala paro, ki se je
dvigala iz njega, ko je na njega posijalo sonce. 
Kjer sva malicala in se predala čudovitemu občutku maravnemu hlajenju.
Sezula sem se in tu in tam stopila v ledeno hladno vodo potočka. Sicer se morda to komu zdi neumno, da lahko taka malenkost človeku prinese tako zadovoljstvo. A kot pravi moja prijateljica "Zadovoljstvo je v malih stvareh."S čim se jaz še kako strinjam. Kajti mir , žvrgolenje ptičkov, hlad ki ga v teh dneh še kako pogrešam mi je popolnoma zadostoval v tem trenutku.Pogled skozi goste krošnje dreves in na modro nebo so dale slutiti, da je v mestu spet poklenska vročina. Čas se je odmikal in na drugi strani sva opazila čudovitega metulja. Vedela sem , da če hočem ujeti kakega v objektiv se moram spraviti k fotografiranju ..Kajti ne imenujem zastonj to sotesko ;Sotesko metuljev, kajti kljub gozdu je metuljev tu vedno veliko .Sicer so v vsakem času druga vrsta , a kljub temu uživam vedno.
Sprva je bil samo eden potem pa dva metulja in čmrlji in spet metulji.
Uživala sem, kljub toplemu soncu, ki pa tu med drevjem ni imel tako velikega učinka kot v mestu 
Ni komentarjev:
Objavite komentar