petek, 24. julij 2015

2.-del Od petka do petka- KONJIŠKA GORA-STOLPNIK.


KONJIŠKA GORA-STOLPNIK.
.
NEDELJA…že zelo zgodaj sem se prebudila kajti ptički so tako lepo prepevali, da se mi je zdelo škoda, da bi nedejlo preživela doma. Čeprav navadno vikend ostaneva doma. Sva pač bolj ljubitelja miru, kjer lahko zajameš bit narave favne in flore..

Ker sedaj poznava v okolici naše doline že skoraj vsak holm in sotesko , sva pričela še na novo spoznavati še malo širšo okolico , kjer še nisva bila
Že zelo dolgo sva imela v načrtu obisk Konjiške gore . Zelo vabljive so se mi zdele fotografije, ki sem jih videla  na spletu  . Krasni posnetki doline pod njo.
No pa sva šla. Nikoli še nisva bila tukaj. Peljala sva se do Frankolovega in nato krenila na levo proti Črešnjicam.:Cesta se je vila med vinogradi


in lepo urejenimi domačijami zer travniki z valujočo cvetočo travo.
V Črešnjicah sva vprašala za pot, kjer nama je prijazen domačin vse razložil kod in kam. Avto sva pustila nad cerkvijo in se mimo valujočega travnika z lepimi metulji povzpela v gozd . Pot je bila zelo položna , mehka , a zelo senčna. Le tu in tam je skozi gostimi vejami posejalo sonce in polepšal gozd še z svetlečim drevescem.

Kmalu se je pot pričela dvigovati in po makadamski cesti, ki jo je naliv kar precej načel sva dospela v še temnejši gozd. Takrat me je presenetil oster vonj po česnu. In res pod drevjem je bilo opaziti že odmrlo listje čemaža. A bolj, kot sva se dvigovala, več čemaža sva opazila, ki pa ni bil še ovenel. Tako naju je do vrha spremljala cela zelena preproga, sicer že odcvetelega čemaža, a še vedno zelo močnega vonja .
Nato sva po dobri uri hoje prišla do te table. Všeč mi je bila.

No prišla bi že prej, a ker je nama pot tudi cilj in , ker sva bila tu prvič je treba vse pregledati, slikati . tako da ostane nekaj za spomine. Saj veste, kako je bližamo se letom, ko čas tako hitro beži in marsikaj se izgubi v prašini preteklosti.
Ko sva prispela na vrh, sem sprva bila zelo razočarana.


Kajti mislila sem, da je tu gor samo trava je pa vse poraslo z drevjem. Samo 25 metrski stolp je molel iz nad drevja . A drugače mi je bilo všeč. Kot hišica iz pravljice Janka in Metke se mi je zdelo tu gor. Tu so bili že obiskovalci. Nekaj jih je malicalo nekaj pa jh je bilo že na stolpu. Tudi midva sva se okrepčala iz nahrbtnika in potem sva šla še midva na stolp.


Ker sva imela s seboj našo psičko Mery jo je On nesel v naročju. Jaz sem capljala za njima, kajti gor je neverjetno pihalo, tako da sem se pri 116 stopnici obrnila in hotela iti nazaj. Kajti veter mi je skoraj odnesel kapo. Pa je on rekel: "Le pridi žal ti bo potem, če bi ne šla. Ja in sem spet šla nazaj gor. Samo , da potem nisem več štela stopnic Pa jih je še kar bilo…

.
Ko pa sem prišla na vrh je bilo res lepo. Videlo se je v Stranice celo dolino in Savinjsko. Le gore se niso zaradi meglenega ozračja nič videle. No potem sem naredila še par posnetkov od njega in Mery, ki jo je bilo strah , a jo je on stisnil v naročje pa je bilo spet vse v redu…Malo smo še pregledali kažipote na vrhu stolpa,kje je kaj in kam bi še bilo za iti nato smo se vrnili spet na trdna tla. Mene ni strah višine in v gorah brez strahu gledam v prepad, a na teh umetnih stolpih mi v želodcu začno poplesovati netopirji… Hi hi, ja ne metuljčki ampak malo večje zverine…
Potem smo se še malo zaklepetali z obiskovalci in en prijazen gospod iz Poljan nama je predlagal, da greva nazaj po drugi poti.

In naju je spremljal čez južno stran Stolpnika do nekega krmišča, kjer se je on poslovil in nama opisal pot naprej.Midva sva šla Čez Kamno gorico, in po bližnjici čez cvetoče trave

po kolovozih, ki naju je pripeljal na asfaltno pot in nato sva čez Sovjek,

kjer sva že videla najin cilj.A pot se je še kar vlekla.Ko sva prispela do avta, sva se spustila malo niže in na lepi jasi si vzela čas za počitek in dobro kavico, ki jo je seveda skuhal On…Pozno popoldan sva se počasi odpravila nazaj. Utrujena, a zadovoljna ..spoznala sva tudi ta del naše dežele. Drugič se še vrneva na Konjiško goro na tri Križe, a z druge strani.Ta gora ima toliko poti kot naš Koželj. Kjer greš prideš na vrh, ali obratno… Zgubiti se ne moreš…