torek, 23. junij 2015

V pozdrav poletju

21.6.2015- Kresna noč...


Kot že nekaj let doslej, enaindvajsetega junija ko se pomlad poslovi  ob  solticiju  sva sklenila, da greva občudovat
  sončni zahod  na mojo goro Uršljo goro...da prenočiva ostaneva na vrhu, ali pa na pobočje in tisto najkrajšo noč v letu preživiva v dobri družbi.... Vedno sva imela srečo , da je bilo zelo  toplo in kolikor toliko jasno vreme. vedno je vel nežen topel veter, ki je hladil razgreta čela... A tokrat je po deževnem hladnem petku in soboti se  je v nedeljo proti popoldnevu le razjasnilo, oblaki so se razpršili, le tu in tam so tvorili čudne podobe na nebu. A prevladovala je še vedno modrina. Tako sva proti peti uri,popoldan  polna pričakovanja krenila iz Šaleške doline proti Zavodnjam in mimo  Slemena in Križana  do priklenjene mize nad travnikom.. občudovala malega metulja  ki mu žal ne vem imena,kako se je sladkal z medičino 


ter  frfotal v večernem soncu........Nato sva na parkirišču
 pripravila teren za povratek z gore za tisto uro, ali dve, ko se bova spet vrnila na vrh, da ujameva še sončni vzhod prvega poletnega dne..Pogledala sva na uro, ja točno osemnajst minut čez osemnajsto uro  se je pričelo poletje.Bilo je sveže nič kaj poletno,.. Zato sva se v opravi, ki je bila skoraj bolj primerna  za marec, april, kot pa za prvi poletni dan  napot
 ila počasi na vrh. Imela sva čas, kajti sonce bo zašlo šele malo pred deveto uro...Bilo je prijetno opazovati  pobočja polna
 raznovrstnih cvetlic ob poti.Hodila sva v obujanju spominov, kako je bilo lani in predlanskim. Sva  počasi  napredovala proti vrhu..Pobočja ob poti so bila posejana s cvetočo preprogo cvetja- Med praprotjoso se bleščale modre orlice
 






in  zlatice so žarele ob poti  nebo se je vedno bolj temnilo, pohitela sva, kajti hortela sva ujeti vsaj kak sončni žarek na vrhu, ko sva dospela do kapelice se nama je zableščalo, od sonca, ki pa  ga je nekaj trenutkov zatem  zakril velik oblak.In sonce je ugasnilo, kot bi ga nekdo ugasnil.
 ..Po senci sva  nadaljevala  pot na vrh in grede občudovala prelep razgled na Šaleško dolino. Celo Celje se je v ozadju bleščalo v  večernem soncu...
 A Uršlja je bila v senci. Smrekovec se je bleščal v soncu.Uživala sva, a bilo je tako hladno, pihalo je a sva vseeno zdržala in uživala v večerni tišini in prekrasnem razgledu.



na razgledni ploščadi sva se ustavila in opazovala Mežiško dolino, ki se je pogrezala v večerni pol mrak ....

Nadaljeva sva pot in mimo cerkve pohitela  na vrh... ter čakala da se oblaki razkadijo. A nič od tega. Slike povedo kako se je odvijalo  naprej. Slikala sva se za spomin. Povonjala murke, ki so omano dišale. Pogačice so odcvetale


 nebo je postajalo vedno bolj oblačno, le tam  nad Svinjsko  planino  v Avstriji se je prikazal trak zlate svetlobe



a to je bilo že tudi vse. Nad Pohorjem je bilo jasno na zahodu pa jekleno sivo nebo. Čakala sva do devete ure in ko sva videla da ne bova dočakala  drugega, kot temo sva petnajst minut čez deveto lepo počasi odšla nazaj



 Nad Košuto je zažarelo  nebo ...














 A  kakor  v življenju ne moremo vedno vplivati na gotove dogodke, tako tudi na vreme ne. A   bila je nova,  izkušnja obarvana malo drugače, glavno je da je človek kljub vsemu dobre volje.. Morda bo pa naslednje leto malo topleje in brez dežja...