torek, 30. junij 2015

Spomini na jesenska potepanja- EKENŠTAJN-.MOJE MESTO

 EKENŠTAJN
Nedelja, kot vsaka v teh pozno jesenskih dneh. Še radio je bil nekako drugače naravnan. Nobene politike nobenih škandalov, nobenih novih odkritij okostnjakov, ki so se v zadnjih tednih valili iz omar vodečih kandidatov za volitve.

Aja, seveda dan volitev je. Pa že včeraj je bilo tako prijetno pozitivno ozračje pa naj si poslušal bilo kateri medij, dobre kulturne stvari so se dogajale… saj veste politika je k…. tako pravijo.. A pustimo to… V jutru sem šla na volišče, saj to je moja pravica in dolžnost. Po povratku domov sva se odločila, da greva ven, dan je bil prijetno topel svež,nebo posuto z majhnimi oblački, ki so se pomikali proti zahodu in naju vabili naj jim slediva. Pa sva šla.
Ob reki Paki, ki se je lesketala v jutru in v njeni čisti vodi so se zrcalili oblaki in stolpnice Kardeljevega trga. Tako sva prišla do Šaleka to je del mesta tik pod Šaleškim gradom s prelepo cerkvico SV: Andreja nekaj gostilnami in seveda z gasilskim domom.

Pogled mi je zaplaval na grad, kjer so se dogajale čudne stvari. Po njegovem obzidju so se kakor veliki pajki pomikali moški s čeladami in napeljevali novoletno razsvetljavo ob robovih in oknih. Prečkala sva mali trg ter se povzpela po 150 stopnicah navzgor do gradu, vrata so bila odprta in tako sem lahko šla tik do obzidja odprl se mi je prečudovit pogled na celo Velenje.


Ja lepo je naše mesto Po ogledu v vseh smeri sva se usmerila v gozd, ki se prične tik za gradom. Mehka gozdna pot posuta z vlažnim bukovim in javorovim listje je bila kot debela preproga. Z velikim užitkom sva pospešila korak. Mir tišina.. čeprav sva bila praktično še na dosegu mesta je naju že odneslo v naročje Matere Narave. Kar hitro sva prišla do razpotja, kjer so se poti razcepile ena na levo in ena navzgor. Ker imam raje bolj položne poti, dokler se ne razmigam sva jo ubrala po lepi ozki stezici, ki se je končala na prekrasnem travniku, kjer je še do nedavnega ( dokler ni nastopila recesija), ali pa še malo prej bilo smučišče Šalek…A tu sva ugotovila da bo treba navkreber, a saj pravijo da je hoja dobra zs srce, da požene kri v lica_pa sva
_
nato morala zagristi v breg kajti strmo je bilo kot bi se pričel vzpenjati po doskočišču Planice.
 A k sreči sva hitro prišla na vrh kjer je na levi strani stal v objemu dveh cipres prekrasen lesen križ

Nato sva nadaljevala pot v smeri Gonžarja proti Bevčam Kar krepko sva pospešila korak in nato po obnovljeni asfaltni cesti, ki sva jo prečkala in nato mimo nekaj kmetij prišla spet v objem listnatega gozda. Obujala sva spomine, kako smo tu z otroci hodili na Trim izlete in ja spomini so kot potoček, ko prideš enkrat do izvira ne moreš nehati, piješ in piješ, tu pa ti vedno pride na pamet kaj zanimivega prijetnega, slabo človek tako pa tako pozabi ...Od samih spominov sva postal utrujena zato sva malo odpočila, kajti najin cilj ni bil Kozjak v katero smer sva šla ampak grad Ekenštajn. Lepo sva sedela ob robu gozda in spustila mimo grupo planincev kateri so šli na  Paški Kozjak.

Midva pa sva se obrnila ter se počasi počasi vrnila do razpela na vrhu smučišča, kjer sva oba pogledala še proti naselju Gorica, kjer na vrhu hribčka čepi graščina, ki je dolga leta propadala, a kakor je kazal pogled na njo je sedaj v najlepšem stanju... nato sva prišla po lepo speljani in dobro shojeni poti do razvalin Gradu Ekenštein.

Tudi ta grad je zajet v Pozojevo pot, Kateri zajema gradove: Turn, Šaleški Grad, Grad Ekenštajn, Velenjski grad seveda sem vse poslikala in seveda mi je domišljija delala sto na uro, posebno ko je moj mož dejal da je bil ta Ekenštajn tako zatočišče, kjer so grofje in grofične uganjale svoj bunga bunga... ja potem pa se ti domišljija sprosti hi hi zakaj pa ne
Potem pa sva se vsa spočita ,notranje zadovoljna vrnila po lepi poti nazaj do gradu Šalek, kjer sva opazovala vratolomno napeljevanje osvetljave gradu ,vrlih fantov. nato sva si še malo odpočila oči na spokojnem mestu, ki je ležalo pod nama
Nato pa sva se spustila nazaj v dolino po stopetdesetih stopnicah in zadovoljna z napolnjenimi baterijami razgibanimi sklepi in bistro glavo se vrnila spet domov .. potem je svizec razvil čokolado ki sem jo z veseljem pojedla
P.P.