torek, 30. junij 2015

Spomin na jesenska potepanja-- KONJIŠKA GORA STARI GRAD, SKALA, GRAD LINDEK


KONJIŠKA GORA
STARI GRAD, SKALA, GRAD LINDEK
Velikokrat se peljem ,skozi Stranice in Slovenske Konjice in vedno potujem z očmi po obronkih gora in vrhov. Spomladi sva bila na Konjiški gori na Stolpniku in takrat sva izvedela da je na drugi strani gore še en vrh, kjer so trije križi, ali tako nekako nama je povedal en gospod, Pa da se da priti iz Slovenskih Konjic pa, da je tam čudovit razgled.
Sredi septembra sva se odločila, da greva preveriti ali to drži. Še pred sončnim vzhodom sva se peljala skozi Vinsko goro, ki je bila ovita v pajčevinasto meglo, mimo Frankolovega, kjer mi je spet pogled, kot že velikokrat doslej poromal po gori nad mestom in na grad prav za prav ruševino gradu, ki se je svetlikala v nastajajočem dnevu.
Kakor že neštetokrat sem tudi tokrat rekla:
Tu gor bova še tudi šla enkrat .
Ja, je dejal mož saj se že res dolgo odpravljava tja gor…
Potem sva prišla do krožišča na Stranicah se je nama nasproti zasmejalo nebo v čudovitem oranžnem odtenku na modrem nebu.


Dejala sem : Pozna sva.
No nič ne de saj je bolje tako; je dejal mož saj ne poznava poti in bolje je da vidiva, kje hodiva…
Potem sva kmalu prispela do odcepa za Stari grad nad Slovenskimi Konjicami in nato naprej po cesti do parkirišča pod gradom. Tu je še bila senca, le izza gozda je potem kar naenkrat zažarelo in pozlatilo travnik pod gradom. Ja pogled je bil veličasten.


Kot razglednica
Toda , kmalu sva odšla po zelo dobro označeni poti proti najinemu cilju.
Pot se je vila v gozdu, ki ga je jutranje sonce polepšalo prevladoval je listnat gozd. Rada hodim po nepoznanih poteh in letos sva res veliko teh poti na novo odkrila. Lepa mehka in rahlo položna pot je kmalu zavila na levo in takrat je mož dejal. Tu bi pa lahko rasli jurčki in ne dolgo zatem je že vzkliknil: Vidiš, da sem imel prav.


Našel je dva in potem še kar nekaj. Jaz sem bolj antigobar sem jih pa zato slikala





ha ha... vsak ima svoje veselje.
No, po slabi uri sva prispela do napisa Skala. Niti nisva vedela, da bova sem prišla tako hitro, pa da je ta na vrhu sva mislila, a je bilo to sredi hriba, kot gnezdo 


No potem sva pa mislila bova tu počivala malo nato pa greva naprej. Pa je kmalu prispel še en mladenič in nama razložil da sva že prav , da se gre na Tri Križe iz Črešnjic preko Kartuzije, da tu gor hodijo za kondicijo, tako kot pač mi na Uršljo goro.


Potem je nama razložil, kje je kaj videlo se je do Oplotnice potem na vzhodu do Slov. Bistrice in celo do Ptuja Na skrajnem robu je bil Boč in Donačka gora, katera naju še pričakuje…Takrat se je pooblačilo in skozi raztrgane oblake se je pokazala prelepa dolina

pod nami z mestom in okolico. Ja prav uživala sva. Nato sva se zajtrkovala ob krasni mizi in uživala v prelepi kulisi, ki jo je nama mati Narava postavila pred oči.
Še veliko obiskovalcev se je zvrstilo med najinim obiskom, kajti midva sva ostala gor dobro uro , šalili smo se in se smejali , ja prijetno je bilo..A so kar hitro odšli prišli so zaradi kondicije midva pa zaradi užitka…


Uživala sva v razgledu in zdelo se nama je, kot da sva v gnezdu in gledava čez rob v dolino, kot ptičja mladiča, Iz Skale je strmo navzdol bila speljana plezalna pot no midva sva si samo ogledala kline in lepo krenila nazaj po poti od koder sva prišla.Mož je še vedno upal, da bo našel , kakega jurčka..…
Sva se odpravila nazaj in kar hitro sva prispela do Starega gradu
nad Slovenskimi Konjicami .
Ogledala sva si ruševine stolp in seveda uživala ob čudovitem razgledu…



Tu je bilo sončno in dan je bil popoln. KO sva prispela k avtu sva si skuhala kavico čas je že bil za dopoldansko dvigovanje nizkega pritiska …
Nato sva se odpeljala nazaj. Jaz sem mislila, da bova obiskala še grad Lemberg,
a mož je dejal, da ga še popravljajo in da bi bilo bolje, da se odpraviva na Frankolovski grad.. Seveda nisva vedela kje naj greva gor. Sva pa vprašala za pot tu sta nama dve gospe povedali naj se peljeva nazaj in potem na levo do postaje…. In tam nama bo vse jasno
Pa še res nama je bilo. Zavila sva levo in po kakem km sva prispela mimo naselja , kjer sva vprašala za pot:
Ja prav gresta je dobro označeno… je bil odgovor . In sva prispela do »postaje« midva sva mislila na vse sorte postaje je bila pa »samo« avtobusna postaja. IN simpatičen kozolec s cvetjem in z napisom Lindek.
Potem sva na smerokazu videla da se grad imenuje Grad Lindek in ne Frankolovski grad, kakor sva mislila midva… NO ja. če ne veš pač zveš
Po zelo dobro označeni poti sva zavila na levo in po dobrih desetih minutah prijetne poti po listju, kjer nama je pot prekrižal gož, ki se je sončil na toplem listju. Krasna pot, tako je dišalo po borovi smoli, in borovcih, kot da si nekje na morju. Ne pa sredi gozda..Deset minut je pisalo na začetku poti midva sva potrebovala veliko več počasi sva vsrkavala vase vonjave in vtise tega prekrasnega kraja dokler se ni prikazal izza drevja visok stolp,
pa kaj stolp , ne zasluži tega imena , ampak ruševina ki pa je bila kljub temu veličastna .Domišljija mi je pričarala pred oči graščake in spletične, sluge in hlapce ja kar zaslišala sem žvenket kozarcev ob gostijah... No človek lahko malo posanja z odprtimi očmi...

Z možem sva potem ugibala kje so imeli kaj  –Tu je bila klet,, ko sva opazila tik nad zemljo line. Ali pa so bile ječe je bil bolj stvaren mož—
Povzpela sva se na ravnino in tudi tu naju je presenetila miza z dvema klopcama.


Najbolj pa sem bila vesela gospodične, ki je fotografirala pokrajino pod nami. Kakor sem radovedna ,( no če vprašaš ti povedo he he) sem jo vprašala, kaj je tista koničasta gora, ki smo jo gledali skozi okno. Je dejala to je Špičasti vrh na desno je pa Stenica in naglasila na prvi zlog…. Vesela sem bila , da sem zvedela kje je kaj. IN seveda sva se odločila da greva tudi tja gor,a drugič- Poslikala sva vse in sebe in ko je prijazna mladenka odšla sva še nekaj časa uživala v popoldanskem soncu. Ter ogledovala dolino pod seboj…
Lepi kraji, vesela sem , da spoznavam še širšo, nižjo  okolico Šaleške doline. . Lepa je naša dežela … Polna svetlobe in prijaznih ljudi … Proti večeru sva se vračala pod Gradom Lemberg in res ga renovirajo na desno se nama je nasproti škrbasto smejal Kačji grad , a to bo za drugič, saj je blizu in če ne bo ravno kam pa jo mahneva tu gor….
Spet je minil, en res lep septembrski dan-
p.p.