nedelja, 07. junij 2015



 Še zadnjič bi takrat..


Še zadnjič  me stisni v objem,
Preden me prepustiš  vetru večnosti..
naj v vetru zaplavam čez širno ravan..
tja gor  na mojo  goro na  Uršljo goro.
 Želim si sanjati sanje večnosti tam,
kjer sva prebila najlepše ure življenja
Tam gor na robu,
kjer ti je dano videti precejšnji  del sveta.
 Včasih doline prekrije megla, takrat se ti zdi,
 da se ti gor,  lahko dotakneš neba,
ker je modro nebo, kot svišč pod njim
kadar se po skalah  avriklji zlate,
kjer  ruševec kliče svoje družice,
kjer gamsi v tropu  drve z jutranje paše,
Na zahod seže pogled prek dežele naše.
Tam na moji gori  so vedno dovoljene sanje 
in vedno znova in znova  se rada vračam vanje.....
Pozimi med bleščeče zaledenele stebre dreves
jeseni med žareče  macesne in
valujočo visoko  travo ..
Ko te nad Pohorjem očara sončni vzhod
In začara nad Peco sončni zahod.
Takrat veš, to,to  je tisto ta pravo.
 Spomladi med pogačice zlatih cvetov, po mehki zeleni najlepši  poti med njimi, bom šla bosa in vedela bom,
 da sem prišla domov...
p.p."vetrovno dekle"