Še zadnjič me stisni v objem,
Preden me prepustiš vetru večnosti..
naj v vetru zaplavam čez širno ravan..
tja gor na mojo goro na Uršljo goro.
Želim si sanjati sanje večnosti tam,
kjer sva prebila najlepše ure življenja
Tam gor na robu,
kjer ti je dano videti precejšnji del sveta.
Včasih doline prekrije megla, takrat se ti zdi,
da se ti gor, lahko dotakneš neba,
ker je modro nebo, kot svišč pod njim
kadar se po skalah avriklji zlate,
kjer ruševec kliče svoje družice,
kjer gamsi v tropu drve z jutranje paše,
Na zahod seže pogled prek dežele naše.
Tam na moji gori so vedno dovoljene sanje
in vedno znova in znova se rada vračam vanje.....
Pozimi med bleščeče zaledenele stebre dreves
jeseni med žareče macesne in
valujočo visoko travo ..
Ko te nad Pohorjem očara sončni vzhod
In začara nad Peco sončni zahod.
Takrat veš, to,to je tisto ta pravo.
Spomladi med pogačice zlatih cvetov, po mehki zeleni najlepši poti med njimi, bom šla bosa in vedela bom,
da sem prišla domov...
p.p."vetrovno dekle"
Ni komentarjev:
Objavite komentar