sreda, 24. junij 2015

PO STARIH POTEH- V POLETNI DAN



VELENJSKO JEZERO MALO DRUGAČE


Končno smo dočakali malo več toplote. In to se seveda pozna tudi pri načrtovanju sprehodov, trimov , izletov in pohodov. Toliko tega je še da človek skoraj ne ve, kam bi se odločil in bi šel, da si napolniš baterije za tiste sive deževne dni, ki jih je zadnje čase kar veliko…. No naravi ne moremo ukazovati, lahko pa sami poskrbimo da lahko tiste dneve, ko ravno ne lije izrabimo do kraja…
Torej nekega konec tedna  se je nad Kožljem pokazalo čudovito jasno nebo. Pa še prekrasni vrtovi ob poti. Hitro sva prišla do odcepa za Škalsko jezero , ker sva se ravno prav razmigala je on predlagal :"Greva še pogledati, ali so mali labodi še živi, ali pa jih je že pojedel kak požrešen som.


In sva šla in nama ni bilo žal prekrasni odsevi v Škalskem jezeru in valovanje poletnih cvetočih trav je naju navdušilo. Tudi labodki so bili še vsi pri življenju in so živahno čofotali ob bregu v varstvu staršev  ki so plavali ob bregu

Ko sva obkrožila jezero pa jaz tako iz navihanosti rečem:
Ko sva že v taki formi he he, greva pa še okoli Velenjskega jezera. On nonšalantno reče:" Zakaj pa ne, če si zato pa greva. Čas imava, lep dan je greva pa tik ob jezeru, da vidiva ali je to deževje naredilo kaj škode. "
Pa sva šla.Prvo so me očarali odsevi vodnega mesta

na Velenjskem jezeru, a kaj kmalu sva se morala predati pažnji pri hoji, kajti, kar naenkrat je nama zmanjkalo poti. Tako da sva morala krepko v hrib, da sva lahko nadaljevala pot, ki je bila potem brez problemov sicer malo blatna od dežja v minulih dneh, a kolikor toliko prehodna. A vsaka slaba stvar ima tudi nekaj dobrega. Občudovala sva lahko majhne zalivčke in drevje,

ki je bilo pod vodo… Modrina vode je bila prekrasna…
Kljub oviram sva kar hitro prišla do malega slapa, ki sva ga prebredla z je odprl pogled na drugo stran proti Jakcu in kraju Pesje ter klasirnico pred njim, njen odsev v jezeru je bil prekrasen, kakor tudi odsev TEŠ Šoštanj, ki se skoraj vedno kadi.V taki , ali drugačni obliki…

goraj čez kamne in po strmini  na pokošen travnik, kjer se nama
A kakor pravijo kjer je ogenj je tudi dim..: In v TEŠ ga je kar precej v vseh oblikah…
Potem sva prispela na območje rudarskih škod, kjer so že skoraj vso površino udrtin poravnali in posejali s travo in nato sva šla naprej mimo potočka. Tu bo enkrat še lepo…Pravijo, da bodo posadili sadno drevje… Kakor so ga med Velenjskim in Škalskim jezerom…. Počasi , počasi, a sigurno dobiva to področje spet naravno obliko ….In prav je tako--
Sonce je prepekalo za piti nisva imela nič s seboj, kajti midva sva se namenila na majhen sprehodek dober km. Sedaj sva pa že skoraj na 10 km. IN žeja je huda stvar. Greš ob vodi in je ne moreš piti.kot bi sladoled lizal skozi šipo..Ravno tako se mi je zdelo.. Gostilne pa tudi ni ob poti- In pot brez gostilne je kakor življenje brez prijateljev. Tako sem prebrala nekoč na velikem panoju iz pohoda Iz Kumrovca do Zidanega mostu. Tudi tam je bila dolga , dolga pot.Gostilne pa nobene. Samo tisti veliki pano se je posmehoval žejnim pohodnikom…In vedno se spomnim, kadar pridem v tak položaj….

A ker sva še kar dobra pešca sva kmalu prispela do Družmirskega jezera prav za prav na kopno,katero loči obe jezeri. Tu sva opazovala labode...Nato sva  v robu nad cesto ugledala 
  • Sva rekla greva na Poseko to je majhna vzpetina nad našim mestecem ravno prav za sprehod in da preženeš jutranjo otrplost..Prekrasno jutro in zelenje ter ptičje petje me je kot vedno očaralo,ter cvetoči
navadnega zelenca, ki je prežal na plen, ali pa se je samo sončil- Žal sem ga ujela samo za trenutek in že ga ni bilo več


 ter odsev termo elektrarne, ki se vidi v vseh treh jezerih. Ni dobro to za našo dolino, a sedaj so se vsaj malo pogoji delovanja zaradi filtrov popravili. Je kljub temu, kot nujno zlo. A vsak napredek ima svojo ceno
A roko na srce njen odsev mi je pa všeč



Kot vedno sem tudi tu posnela par fotografij, saj brez fotoaparata ne grem nikamor…
Potem sva ob ogromnih kupih premoga končno spet prišla k Velenjskemu jezeru
kjer sva malo počivala na eni izmed mnogo klopi … Nato pa nadaljevala pot mimo bele dvorane 
nato sva pod Kinta Kunte to je  vikendaško naselje ob Velenjskem jezeru
-

in mimo Muzeja premogovnika Velenje do sončnega parka kjer sva pod velikimi drevesci kmalu dospela

do naše ulice in ja hura Prehodila sva 12 km. Bila sem zelo utrujena, a zadovoljna. Da še lahko s temi starimi kostmi prehodiva takšno razdaljo in še dobršen del poti je bil po asfaltu…A to je dobra naložba, trening in kondicijo za daljšše poti in za ohranjanje psihofizičnega stanja v zrelih letih, ki prihaja .