sreda, 17. junij 2015

Moja gora:



Uršlja gora


Kako se je začelo
Prvič sem jo obiskala pri šestih letih, kajti gor sem rasla prav ob njenem vznožju. Moja mama je bila pevovodja v cerkvi in naši pevci so vedno peli pri mašah na »žegnanjih,« ki so bila trikrat na leto na gori  Prvo za Jakobovo, julija . Drugo »žegnanje« avgusta, in zadnje žegnanje je 21. Oktobra na god Sv. Uršule. Takrat je bil pogled veličasten, vsa pobočja Uršlje gore so žarela v mavričnih barvah in macesni, so kot tisočera majhna sonca razsvetljevala temen smrekov gozd---

In to so bila za nas prava romanja. Mama je napekla prejšnji dan potice, peciva, ocvrla piščanca in seveda suhomesnatih dobrot ni nikoli manjkalo v naših bisagah . Navadno smo šli vsi, cela družina. Tudi dva brata sta bila pri pevcih…. Spominjam se veselja ki je takrat prevladovalo v vseh nas. Bili smo vsi dobre volje, kakor, da bi z vsakim metrom, ki smo ga premagali v nas naselila neka povsem druga energija..Pot je bila zelo strma . A nobeden se ni pritoževal, razen mene, a mene kot najmlajšo so tolažili s pripovedkami, kako lepo bo, ko bom videla na gori velike vdolbine, ki jih je naredila Urška, ko je prišla s Pohorja od koder jo je pregnal povodni mož…Ki je prebival na Pohorskih jezerih, a ker je bil zelo razborit in je vihral iz enega jezera v drugega mu je bila Urška napoti...Na vsak način se je je hotel znebiti...

Oče ki je veliko bral in je rad pripovedoval zgodbe je začel pripovedovati…
"Veš, povodni mož je rekel Uršuli, pojdi na tiste hribe, pokazal je s Pohorja proti zahodu in nadaljeval ti samo pojdi in na kateri gori se ti bo ugreznila noga, tam so dobri ljudje, tam ostani se ti bo veliko bolje godilo kot tu sredi te goščave in planjave, kjer ni žive duše…(takrat Pohorje še ni bilo obljudeno)…le pojdi ji je sladko prigovarjal… tu ni prostora za oba. Ta mala jezerca bodo komaj zalegla za mene in rad imam mir…Grdo jo je pogledal in nadaljeval.
 "Ne maram žensk in ti si klepetava in stalno nekaj nergaš, le pojdi." In ker takrat ženske še niso bile tako samozavestne, ga je Urška samo žalostno pogledala , takrat ji je povodni mož dejal:
 "Pospremim te", pa sta šla.
Čez celo Pohorje in preko Kremžarice sta prispela do Gradišča, Na obrežje jezera, kjer  je takrat še namesto Slovenj Gradca bilo jezero. Povodnji mož si je Urško oprtal na rame, ona ni znala plavati in zaplaval z njo v smeri Dravske doline.. Nato sta odšla proti Koroški, kajti povodnji mož je hotel imeti Urško čim bolj daleč od Pohorja. Hotel jo je spraviti na Peco…. Kar hitro sta prispela, (sta le bila oba velikana.) Ko sta prišla na Peco ji je dejal tu ostani in boš imela prekrasen razgled po vseh dolinah. Pokazal je po sedanji Mežiški in Dravski dolini ter proti zahodu na današnjo Podjuno…
Urška pa je samo z nogo udarila ob tla da se je kar zaiskrilo, kajti Peca je vsebovala veliko svinca in dejala: "Ne tu nočem ostati tla so trda in kamnita, greva na ta hrib" pokazala je proti Uršlji gori, ki se je kot velik zvon odražala na vzhodu.
In spet  sta šlanazaj.. Še sedaj se poznajo sledovi njune poti… Globeli in jame, kjer so se njima ugrezale noge in ko sta bila žejna je povodnji mož udaril z palico po tleh   na dan so  privreli majhni potočki. Tako na pobočjih  Uršlje gore ni nikoli primanjkovalo vode. Malo nad sedanjimi Naravskimi ledinami, sta bila spet žejna in povodni mož je udaril s palico po tleh in na dan je privrel izvir, kjer je še sedaj voda... Napis na tabli pohodnike opozori na to..



. Je pa res da če je zelo sušno leto..


Je vode samo za vzorec..A dovolj, če imate s seboj štirimnožnega prijatelja, da si pogasi žejo.... Ko sta prispela na vrh se je pred njima odprla dolga ravan posuta s prekrasnim


cvetjem. Urška je obstala se nasmejala, ter kot majhen otrok stekla čez to ravan, ker je bila kot velikan





zelo težka so se za njo pojavile velike kotanje, katere so še dandanes vidne.Drugače bi najbrž bila Uršlja gora ravna kot ploskev..

Udrlo se ji je, ko je stopila na  skalo in vsa vzhičena je dejala."Ta kraj je pravšnji za menelepo se vidi daleč naokoli Nekaj skal in čudovita planjava ... Všeč mi je Ja tu hočem ostati":Je zaklicala in se nato obrnila proti povodnemu možu:
"Sedaj pa pojdi in nikoli se mi ne hodi pritoževat, da si osamljen , kar pojdi tu bom ostala, tu so tla mehka, celo kamen je mehak  v roke je prijela skalo, ki je bila na robu in ko jo je stisnila v pesti so se na kamnu pokazali vsi njeni prsti. Če je že kamen tako mehak kako mehkosrčni in dobrega srca so šele ljudje, je še enkrat ponovila...
  Tako   se  je torej.. začelo....
Ja tako je potekala ta moja prva pot na goro. Ko je


končal pripoved smo bili že pri kapelici

in pogled na cerkev in kotlino pred njo mi
je dal misliti in moja domišljija je dobila krila. Že takrat sem vedela, da je ta gora nekaj posebnega,







 Dotaknila se me je s svojo energijo , znana je po tem  veš , da ima nekaj več, da ima kako bi rekla »dušo« magnet, ki me vedno znova in znova vleče k njej , vsak dan ko jo vidim sicer bolj od daleč si, ji obljubim kmalu se vrnem v njen objem…. 









Vsaka gora ima svoj čar. Prepričana sem da imajo vsi svojo goro oziroma goro ali planino na katero večkrat , ali raje zahajajo, ki jim je tako ali drugače prirasla k srcu. Na kateri začutijo da je to to…..
Rada zahajam v planine, če mi le zdravje in druge okoliščine dopuščajo. In sedaj imam že drugo leto spet možnost,po dolgi odsotnosti, da se vračam in obiskujem vrhove, katere imam v tako lepem spominu. Katere me izpopolnjujejo mi dajejo tisto »nekaj več«.. Prav za prav se počutim na vseh čudovito. Sedaj ko sem malo starejša pa sploh. Včasih smo hodili veliko v gore, Julijske, Kamniške  mi in naš štirinožni prijatelj Grega


a smo vedno hiteli, da smo čim več obhodili pa transverzale in druge planinske poti... Važen je bil pečat in vpis v knjigo. Sedaj je pa nekaj čisto drugega.
 Z leti je pride  modrost da je treba uživati vsak trenutek poti, da je pot cilj ... ker sedaj najbrž ne bova šla več na najvišje vršace..Obujam spomine in se zavedam , kako lepo nam je bilo in nam je še , da nam je dano videti občutiti to radost življenja...  Pot je postala cilj. Opazim vse ob poti posebno še od kar sem pričela fotografirati me pritegnejo cvetovi in  metulji na njih ter vseh vrst svetlobe ki prommica skozi drevje in riše božanske podobe dneva ali jutra.



ko je nad dolinami vse pokrito z debelo odejo goste megle in se ti zdi da lepota, ki jo je jutro pričaralo na pobočje, ali vrhove, da je ustvarjena samo za naju

 vse postane tako neresnično vse se pozlati z bakreno barvo,rave so kot zlati vršički sanj, žal je res, da ti trenutki trajajo samo kratek čas, a dovolj da si napolniš baterije in da ti duša vzdrhti v tej nepopisni lepoti
 






Kajti najljubši čas dneva,ko vse potihne, ko  noč reče:   "Dobro jutro, dan". Ko se iz nikoder prikažejo prizori,, dotik dneva  ki ti ne dajo da bi se premaknil in odšel naprej



Moja gora je definitivno Uršlja gora. Pa naj bo pozimi v  svojem ledenem objemu












ali ko občuduješ lepote avrikljev po strmih skalah













Srečaš lahko gamse divjega petelina, kuro, ali srno ...
popoldan in zjutraj v odtenkih ognjenih barv

 





Prelestni so sončni zahodi, ko sonce utone za Karavankami

ali zvečer, ko se krajec lune blešči... na nebu, ali polna luna da pokrajini neko mistično podoboali ko luna zahaja in se odpočije na smerokazu  na vrhu..
ko se luna obesi za zvonik


pod belo temnimi oblaki
ali temno nebo ko se ti zdi da bo vsak čas vse utonilo v temo pa čeprav je ura  popoldan ...



 Vedno ti da veliko  in še več, kar pričakuješ od nje... Vedno enaka vedno drugačna, vedno te preseneti...







Toliko vrst cvetja telohi zvončki šentjanževka, murke ,hribja resa svišč narcise in še in še... Uživaš lahko vsak korak je novo doživetje...