KAČJI GRAD NAD DOBRNO

KAČJI GRAD..

Plesala sem v grajski dvorani!!!

Bilo je nekega jesenskega dne...
Ura je dve popoldan a zunaj so oblaki prekrili nebo da je zavladal mrak nad zemljo. Takoj so mi misli pohitele na včerajšnji dan. Skoraj ne morem verjeti kako prečudovit dan je bil včeraj. Ker je bilo napovedanoa se bo vreme poslabšalo sem izkoristila še ta dan za uživanje v naravi.
Ker sem zadnje čase v fazi obiskovanju gradov oziroma njihovih razvalin sva se odločila da obiščeva razvaline gradu, ki se vidijo z ceste, ki pelje iz Črnove proti Dobrni.
Pod klancem sva zavila levo proti kraju Lokovina, kjer sva tudi pustila avto ob cesti in se z pohodnimi palicami korajžno in z velikim navdušenjem napotila po cesti od koder sva na hribu nad nama videla razvalino gradu Nisem vedela imena a tako magična se mi je zdela
Kot dve škrbini sta molela proti modremu nebu ostanka stolpa. Bolj ko sva se dvigala, lepši razgled sva imela . Na levo proti zahodu se je odprl čudovit pogled na Kamniške planine
ki so se bleščale v soncu.
Nato sva čez nekaj časa  dospela  do podnožja hriba, kjer je bil zelo lep vodnjakin hriba na katerem so štrleli v zrak ostanki nekoč ,kar mogočnega gradu. Nikjer nobenega smerokaza.


Pa sva jo ubrala kar počez. Bilo je strmo,a mehko in potem ta trava, više sva se vzpenjala bolj je pihalo in trava je

valovila kot zrelo žito.

Jaz pa sem bila šele na sredi hriba. Pogumno sem se oprla na palice in z dolgimi koraki kmalu prehitela počivajočega moža ter dosegla podnožje gradu. Videla sem da si je tudi on privoščil počitek. tudi naša kužka Mery se je grela na jesenskem soncu

Enkraten pogled, pogled za dušo. Stojiš sredi strmine, objame te nepopisna sreča, ko te božajo nežni dotiki vetra, kot topli poljubi. Ni mi bilo, da bi nadaljevala pot. Usedla sem se med visoko travo poleg bodeče neže in uživala v občutku svobode, ko mi je veter kuštral lase. Ko sem se naužila toplote, kajti sonce je prav prijetno grelo, kljub vetru sem končno pogledala proti najinemu cilju in videla da je mož že prišel do majhne kajžice .

Porasel z bršljanom na sredi na obeh straneh so se bleščali beli kamni v soncu. Ko sem ga skoraj obkrožila sem našla shojeno stezico,

ki je vodila na vrh. Moža še ni bilo jaz pa sem pohitela na vrh, kjer me je pričakala ravnina in razgled, ki bi mi ga zavidali celo bogovi. Torej to je to grad, a kako se imenuje...

Pogled proti vzhodu mi je zaplaval čez rahlo zaobljene griče proti Boču, ki se je dvigal na skrajnem koncu . Potem Kamniške, celo Šoštanjska elektrarna, no prav za prav njen dim se je dvigoval med holmi.

V dolini sem zagledala dva majhna jezerca, v katerem je odsevalo modro nebo bila sta kot majhni radovedni očesci.
Ker je zelo pihalo sem se spravila v zavetje zidu na toplem soncu..

Bil je fantastičen občutek stati na sredi ravnine in zamislila sem si da stojim na sredi plesne dvorane …Zaprla sem oči in pri moji bujni domišljiji me je zaneslo. Zagledala sem se kako stojimo sredi plesne dvorane v ozadju igra prijetna glasba mandolin in piščal. Nato je pristopil k meni visokorasel vitek moški zelenih oči in svetlih kodravih las. Globoko se je priklonil mi podal roko , me objel okoli ( takrat še zelo vitkega) pasu se mi nasmehnil in me pogledal v oči. Pa zaplešiva , je vabeče dejal in mi stisnil roko .Zaljubljeno sem ga pogledala, kajti njegov pogled je prebudil v meni pravi vihar, Vsa sem se mu predala. Kot na krilih vetra sva zaplesala po s svečami osvetljeni dvorani. Takrat me nežen dotik na licu povrne v resničnost. Glasba je utihnila, bil je jasen sončen dan pred mano je stal moški ne več tako vitek, no tudi lasje so bili že skoraj zgodovina ,a njegove oči in njegov pogled, ja ta je bil še vedno isti. Nasmehnila sem se, on pa je dejal:
»Si zadremala malo na soncu. Sedaj greva malo više tam je klopca se bova malo odpočila.«  A na vrhu je tako pihalo , da je nama sapo jemalo  tako, da sva samo na hitro spila topel čaj si malo ogledala okolico, potem pa sva se spravila v zavetje.

Kjer sva se predala soncu kot dva martinčka, katerih kosti so potrebne veliko toplote.

Ko sva se naužila lepot, ki nama jih je nudil ta kraj ki ga pa , z zelo zanimivim imenom, takrat še nisva vedela. sva se odpravila, Vračala sva se nazaj po levi strani, kjer sva videla kažipot-- Kačji grad--.

In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi hotela izvedeti zakaj se grad tako imenuje.
"Ja po kačah." Je lakonično pripomnil mož "Najbrž jih kar mrgoli gor. Imava srečo da je tak letni čas , ko so šle že spat oz. prezimovat."
" Ne , ne to ne bo držalo"
počakaj grem vprašat k tisti kmetiji.« In sem šla. A kot zakleto nikjer nikogar. Le pes me je oblajal a se kmalu pomiril.Ko sem ga pohvalila, kako priden čuvaj, da je...
Nato se napotim k drugi kmetiji , ki je stala ob prečudoviti kapelici tam je starejši kmet zlagal drva. Ko ga povprašam od kod ime gradu mi razloži:

»Ta zadnji lastnik gradu se je pisal Kačnik , od tod to ime. Ljudje mislijo, da je tu gor pravo leglo kač !Ali pa da je tu kaka kačja kraljica kač A jih ni nič več in nič manj, kot po drugih krajih, kjer je veliko kamenja in skal. Je pa ta grad zelo obiskan, čeprav so samo razvaline, a je razgled prekrasen«. Zahvalila sem se mu za razlago in se strinjala z njegovim zadnjim stavkom….Razgled je prekrasen, ja na vrhu se da sanjariti ali meditirati in uživati…Ko sedaj pogledam skozi okno in vidim to sivino, se me ne dotakne prav nič, kajti v meni je polno  svetlobe, lepote, pokrajine ki se koplje v soncu. Nebesne modrine in ne nazadnje radosti, kajti plesala sem v grajski dvorani z moškim , ki mi je bil takrat drag in katerega obožujem še danes. Včasih se sanje in realnost srečata in združita v neprecenljivo doživetje 
p.p.