torek, 09. junij 2015

8.6.2015-URŠLJA GORA ...MED CVETJEM IN JUTRANJO ZARJO

RAZKOŠJE LETOŠNJEGA CVETENJA POGAČIC NA URŠLJI GORI


Tako sva se navadila, da greva enkrat malo višje med skale in drugič čez malo bolj ravnate planjave Torej je bila junija prvo Peca na vrsti potem Ribniško Pohorje včeraj Uršlja gora. 
Na goro sva sicer nameravala šele sredi junija,ker sva predvidevala, da bodo takrat pogačice v vsem sijaju in razcvetu. A sedaj je nastopilo vroče poletje in glej ga šmenta tudi pogačice so pohitele. Mi je prijateljica na FB naložila slike in dejala; "pojdi če hočeš videti vso to bogato razkošje in to čim prej vse že cveti."
 Pa sva šla. Po svoji stari dobri navadi sva se odpravila od doma nekaj čez drugo uro, kajti hotela sva mimogrede ujeti še sončni vzhod, kmalu sva bila na vrhu Slemena  in , nato mimo Kotnikovega vrha  navzdol prispela do Križana in mimo  prelepe robustne kapelice
do   travnika nad Križanom, kjer sva pustila avto in se odpravila po cesti na vrh..Mesec se je sicer že stanjšal, a še vedno je bil prečudovit in je nama lepo kazal pot.



Šla sva po cesti zato,  ne po stezi, ki vodi do razpotja na vrhu, kjer je potem še  petnajst  minut na vrh, ali po  zimski poti ki se priključi cesti pri Rampi. Ker je ponoči bolje iti po kolikor toliko lepi površini . Pa tudi mudilo se nama ni, kajti imela sva še dober čas..

 krepko sva zakorakala v klance in že na ovinku zagledala lep planinski znak v obliki srca.  "Ja ljubezen je v zraku," sva se smejala in po krepkem požirku vročega čaja nadaljevala pot. 


Malo sva opazovala odtenke mesečine, kajti mesec je še vedno čarobno razsvetljeval okolico.
Sicer res, da je v zavetju smrek bilo treba uporabljati luč,a kljub temu sva še kar sprejemljivem času prišla do ovinka na poti kjer stojijo prelepi macesni. No ponoči sva bila prikrajšana za ta pogled, a je naju nagradilo prvo uglaševanje ptičev, ki so naju pospremili, še deset minut in hura, prišla sva ven na  na travnato površino, kjer se nama drugače nudi pogled na cerkev Sv. Uršule, a tokrat nič od tega, samo kapelico sem lahko ujela v objektiv  na desni se je nad Koralpami  oz  Golico pričelo rahlo barvati nebo 





 a ob poti sva namesto razgleda bila nagrajena od prvih pogačic, ki so se svetile v temi.




Presenetljivo tiho je bilo rahlo je začel pihati oster veter, kar je naju presenetilo, a ne preveč,  no malo, ker tu gor se vreme kar hitro spreminja. Oblekla sva se

in poiskala zavetje v objemu cerkve.



Čakala sva in opazovala sva nebo nad obzorjem, ki se je vedno bolj rdečilo . Čakala sva in si pripovedovala, koliko sončnih vzhodov sva že videla in kje so bili najlepši.Seveda je prednjačila Uršlja gora morda tudi zato, ker sva največkrat od tu opazovala porajanje novega dne.In najlepše se vidi od tu.  Kot bi gledal iz vrha zvona, kakršno obliko tudi ima gora, ko jo gledaš iz Pece, Pohorja ali Kamniških..

Nato se je prikazal iz temno rdeče megle   tanek obroč svetlobe ... "Vzhaja, vzhaja !"Sva vsa navdušen vzklikala. Bilo je tako rdeče nebo in iz te škrlatne barve se je izvila sprva nežno obarvana in  zaobljena in nato vedno bolj okrogla bela bleščeča krogla. Mislim da slike povedo največ.....
KJER SO SLIKE MALE KLIKNI NA NJO PA SE BO ODPRLA..


 še nežno obarvana
 potem večja in bolj bleščeča.Bil je čudovit prizor .Prisostvovati rojevanju dneva. Nepozabno, neprecenljivo..
 in nato so eksplodirale barve
 in kontrasti so se orisali po obzorju. Cvetje se je ob
arvalo oranžno
  in spremenilo barvo





 tudi cerkev je postala neresnična
 in cvetje pogačic se je

 toliko lepote ----a ti čarobni trenutki od začetku vzhoda do popolnega dneva traja štiri pet minut.. Slikal sva se v tem vzdušju
 in vrh se je osvetlil slikala sem naokoli kajti vedela sem da še samo par trenutkov in spet bo postal navaden običajen dan. Seveda z razliko da bova lahko opazovala morje valujočih glavic zlatih pogačic

 Potem sva šla na vrh, kjer sva presenetila dva pohodnika, avanturista, ali planinca, ki sta spala v vdolbini na vrhu poleg križa...Midva sva se vpisala v vpisno knjigo se razgledala še na Koroško in Avstrijsko stranv Mežiško dolino  in Podjuno na Avstrijskem Koroškem in potem se slikala
 slikala za spomin
 nato občudovala cvetove vetrovke, ki se je vijolično  bleščala v soncu
 ter se potem vračala skozi cvetočo planjavo
 proti stolpu


 in grede slikala cvetje, ki so se skromno stiskale med pogačicami



veliko večje se mi letos zdijo, kot druga leta

 kot da bi bile grede Matere narave
 pogled od zgoraj, nekaj jih je še v senci
 toliko jih je da ne veš, kam bi pogledal, kaj bi slikal... Hočeš odnesti s seboj to lepoto narave, da jo zamrzneš v sliki in da si lahko bogatiš dušo ob sivih zimskih deževnih dneh

ko sva se naužila vse te lepote.. Sva se odpočila ob Lundranskem križu izdatno zajtrkovala Veliko bolj tekne na svežem zraku in z prekrasno sceno z pogledom na dolino, ki je še spala v jutranjem   dremežu. Pred vročino, ki bo zalila doline...Tudi pogled na gore ni bil preveč jasen...
Nato sem jaz šla še v predel med stolpom in križem na vrhu, da sem lahko posnela še Vrh Šmohorice
 ki se boči pod goro Si ob tej priložnosti ogledala goro še z severne strani občudovala macesne v jutranjem soncu in prav nad robom posnela te čudovite rumene  cvetje, ki so se blestele nad prepadom v soncu
in mračnice, ki pa sploh niso mračne he he
 murke so cvetele in dišale po sami čokoladi..:
  Tudi metuljev ni manjkalo ja pestra je gora z svojo favno in floro .Severna stena je kar skalnata


proti južni ki je  vsa zelena z smrekovim gozdom 
 ter v prepadu na robu opazila v steni tegale gorskega škrata, ki se je šele prebujal....
 Nato sem se vrnila h križu in nato oba šla med cvetjem h cerkvi



 cvetlice vetrovke so prelepe

 nato prehodila goro po dolgem in počez, kajti vem tako bodo cvetele pogačice šele naslednje leto
Nato sva se po dobrih treh urah bivanja na vrhu prehodila sva goro in se nato vrnila do travnika nad Križanom, kjer sva uživala v soncu valujočih travah in petju ptic. Spe je tako 

 minil lep dan, ki bo šel v zgodovino, kot dan za spomine, ki bo nama grel dneve, ko bova stara in obnemogla obujala spomine na prehojene poti, ko sva še lahko obiskovala lepote naše prečudovite domovine..