Jezerski vrh-Ribniško jezero in nazaj-..
Prav za prav vsako leto v začetku junija greva na Ribniško Pohorje pogledat,
ali borovnice cvetijo nekaj pa tudi zato da uživava v hoji po mehkih planjavah. Kajti običajno imava za seboj junijski pohod na Raduho, ali Peco.Pa se potem prileže kaj bolj ravnega in mehkega... No letos sva bila na Peci...
ali borovnice cvetijo nekaj pa tudi zato da uživava v hoji po mehkih planjavah. Kajti običajno imava za seboj junijski pohod na Raduho, ali Peco.Pa se potem prileže kaj bolj ravnega in mehkega... No letos sva bila na Peci...
Kakor koli ker je sedaj taka vročina, da se še muham ne da letati, sva sklenila, da kreneva tudi tokrat zgodaj.Ob pol štirih sva že korakala po mehki travnati površini, ki je bila prepojena z jutranjo roso.
Kmalu sva mimo stolpa prispela na prvo vzpetino, kjer je naju pozdravila lično estetsko narejena lesena klop z napisom Pohorska Planja. In dvema lesenima knjigama z napisom v slovenščini in angleščini...
prebrala sva in nato nadaljevala pot, kjer so naju presenetile še dve klopi vedno z drugim napisom in tudi knjige so imele drugo vsebino. Zelo domiselno in hvalevredno...Hitela sva naprej ob četrti uri sva bila že na Črnem vrhu
Kmalu sva mimo stolpa prispela na prvo vzpetino, kjer je naju pozdravila lično estetsko narejena lesena klop z napisom Pohorska Planja. In dvema lesenima knjigama z napisom v slovenščini in angleščini...
prebrala sva in nato nadaljevala pot, kjer so naju presenetile še dve klopi vedno z drugim napisom in tudi knjige so imele drugo vsebino. Zelo domiselno in hvalevredno...Hitela sva naprej ob četrti uri sva bila že na Črnem vrhu
kjer je naju presenetila robustno, a zelo estetsko izdelana tabla z napisom kje se nahajava, kaj se vidi od tu
in
nadmorsko višino... 1543 metrov
mesec je nama svetil
kot za stavo hitela sva naprej kajti želela sva ujeti sončni vzhod, kajti nebo je že rdelo tam na vzhodu noč se je že poslavljala in prebujati so se pričeli ptički..
Hitela sva , a težko je hiteti , ko pa je toliko zanimivosti ob poti . Videla sva še nekaj klopi jih na hitro poslikala,
kajti noč je bledela in še hitro sem zadnjič slikala luno, ki se je zataknila za vršiček mogočne smreke
Takrat naju je prehitel mladenič, ki je najbrž hotel opazovati sončni vzhod na Jezerskem vrhu...Pospešila sva tudi midva, a "malo morgen" da bi ga dohitela.... Mladost pač ima krila - Ne potrebuje Redbulla ha ha... Ja in kmalu sva prišla do zajetja nad Ribniško kočo.
Kjer sva že videla odsev sončnega vzhoda na robu ob vikendu. In ko sva se obrnila na drugo stran sva videla da sva zamudila vzhod,kajti že je bilo sonce sredi smrek
a sva bila poplačana z prekrasno svetlobo, ki je obarvala trato pred Ribniško kočo
ogledala sva si info table
sva pogledala nazaj proti Ribniški
in osončeni planjavi
za nama.
In nama nasproti se je prismejalo sonce, ki se je skrivalo med dvema drevesoma.
Na vrhu sva se odpočila ob klopi in spomeniku žrtvam druge svetovne vojne,
opazovala sva lesketanje jutranje rose
in uživala v prebujanju jutra. Pod nama je pričel gruliti ruševec, a kakor sem napenjala oči ga nisem uzrla.
Lani sem ga slikala na visoki smreki zjutraj malo pred sedmo uro sprva je čepel na veji
in nato vzletel na vrh veliko niže kjer sem ga potem slikala od daleč. Kako lep je bil
se sukal in klical svojo družico
Ter nato nadaljevala pot navzdol k jezeru, ob poti so rdeli cvetovi borovnic
(slike ki so manjše, klikni nanje in se bodo povečale..)
Med zelenim dišečim ruševjem se je lesketalo jezero. Ura je bila malo čez šest---Jezero ni bilo tako lepe modre barve kot lani, ko sva bila tu..
listi lokvanjev so plavali, kot izgubljeni na vodi. Veselim se že lokvanjev a to bo šele konec julija.
Užitek je bilo hoditi po lepi leseni poti. Jaz sem imela od rose vse mokre čevlje.
A nič zato sijalo je še sonce a ob osmih se je spet pričelo temniti in ob devetih sva po dobrem obilnem
zajtrku se počasi vrnila na Jezerski vrh...Kjer so naju presenetili drobni cvetovi srčne moči.
.. Nato sva se vračala nazaj po krožni poti na Črni vrh,kjer so prečudovita mravljišča, kot gnezda so se skrivala v travi... kjer sva se slikala ob lepi tabli
polnega metuljev in čmrljev ter mimo Grmovškovega doma
kapelice do avta.
In domov... Spet je bil lep dan poln vtisov. res je da ni bilo veliko cvetja tokrat, a je bilo toliko novosti, klopi, lesene knjige, ki so bile priklenjene z tanko verigo in še in še.pa zrak in mir . Mir vsekakor na planjavah ob koči je že bil direndaj ... A še vedno so kotički kjer lahko uživaš v naročju narave in se zvečer ves prerojen vrneš domov...Lepo je bilo hoditi po starih sledeh in poteh ..Ja se še bova vrnila v ta planinski zeleni biser...
Malo niže pa so naju razveselili robovi ob poti porasli z bujnimi rumenimi cvetovi ..Ko sva se peljala skozi Legen mi je bila všeč tale prekrasna kapelica.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar