13.6.2015- 24. POHOD BOSIH IZ PESJA NA GORO OLJKO

POHOD BOSIH  NA GORO OLJKO

Kot že 24 krat vsako leto meseca junija smo tudi letos šli na to preizkušnjo hoje bosih na sedem km dolgo pot na vrh gore Oljke.Zbrali smo se pred gostiščem Hartl v Pesju pri Velenju.

Zbralo se nas je letos enaindvajset bolj malo sedaj ne vem, ali ljudi ta preizkušnja stika z naravo prestraši, ali pa so nevajeni hoditi bosi... Včasih  je nas bilo tudi čez petdeset šestdeset. No število niha enkrat več drugič manj...Kakor koli zanimiva preizkušnja.Nekaj je seveda stalnih pohodnikov. odhod naj bi bil ob osmi uri, a se je zavlekel ker smo čakali še nekoga, ki pa ga ni bilo... Postajalo je že vroče, tako smo se na hitro še slikali in nato korajžno zakorakali v nov dan., Pot nas je vodila mimo pokopališča

-(kjer so slike manjše, klikni na njih in se bodo povečale-) 

Podkraj in nato  še vedno po  asfaltni poti mimo  kozolca v Podkraju.

Tu je sonce že pošteno grelo in res smo bili veseli, ko smo  dosegli gozd 

 Nato skozi gozd. Kako so se prilegla hladna tla. Ob poti je raslo polno jagod nekateri so jih nabirali in veselo zobali., 

Nato pa navzgor in kaj kmalu smo prispeli na  Veliki vrh 

kjer so si nekateri že lepo odpočili  ob zanimivem kažipotuin nato naprej po travniški cesti ki je prijala podplatom a tu in tam je kak kamenček še pošteno zmasiral energijske  točke ki jih imamo na podplatih

Imeli smo srečo, da so nebo prekrili nežni oblaki tako nas vsaj na sredi poti ni gnjavila še vročina...kmalu smo se razdelili v skupine. Nekateri se poznamo med seboj lepo pokramljamo. Nekateri pa se še na novo spoznavamo... Ta hitri so kmalu "pobegnili naprej" Čeprav je organizator že v jutru zabičal , da moramo hoditi skupaj... No  ostali smo šli kakor  navadno . Bilo je nekaj malih korajžnih otrok, ki so šli hitro in imela sem vtis , da jih sploh ne pika.  Čez nekaj časa smo prispeli na kmetijo, kjer vsako leto malo počivamo se malo okrepčamo ,... malo poslikamo za spomin... Rečemo kakšno.skratka druženje

  Muzikant nam zaigra pove nekaj šal in zapeli smo vsi  nekaj pesmi . 

Nato pa smo krenili naprej

mimo trav  s cvetjem z makom in naprstecom ter travniki z metulji

 

 

vseh vrst metulji, cvetlice ja lepo je tukaj

 pa še hitro pogled naprej kjer je na vrhu hriba nas pozdravljal naš cilj z dvema zvonikoma Gora Oljka...

 hitro smo se odpravili  naprej, kajti pred nami je bila makadamska pot, ki je kar zanimiva.Najbolj zahteven del.... Tu in tam smo šli ob cesti, kjer smo si malo ohladili podplate na mehki travi...Škoda je da nismo šli po gozdni poti, kjer sva se midva vračala... A odločili so se organizatorji tako in krenili smo tukaj... To je slabost skupnih pohodov, ker so večkrat odločitve manj koristne za pohodnike...

 Kmalu smo prispeli na plano do kmetije, kjer navadno počivamo. Tu je malica in  in posedli so nekateri po bregu na vroče sonce... Drugi smo se spravili v senco ..:Muzikant je nam zaigral in zapel nekaj komadom ter nam spet vlil  dobro voljo za naporen pohod-

 Bilo je šale... nekaterim se je že pošteno mudilo Drugi smo si  imeli moto.... pot je cilj  mimo električnega pastirja in mimo čudovite kapelice , ter klopce. A nobeden se ni ustavil. Midva tu vedno počivava, kadar greva sama na goro Oljko...
 Nato smo krenili na levo strmo v hrib po hladni poti skozi mešan gozd

 kjer je nas pot pripeljala do prekrasne kapelice, ki ima že kar častitljivo letnico...A je lepo obnovljena...Ima mali zvonček pozvonila sem in si zaželela... no moje želje so skromne ha ha

 Nato pa spet naprej še po zadnji strmini in stopnicah ki vodijo do parkirišča na Gori Oljki še malo po makadamu in že sva bila na mehki travnati poti, kjer sva videla košato lipo in  bosopetnike, ki so že hladili pod košatim drevesom. No nisva bila ta zadnja za nami so bili še štirje a ni važno kdaj prideš, važno je kaj vidiš ob poti, kaj se ti vtisne v spomin.

Tudi midva sva se pridružila skupini, kjer smo ob petju, glasbi malici 

 se pošteno  napili in okrepčali... Pogledala sem še k cerkvi slikala jo od spredaj 

Nato še šla v podzemno cerkev, ki slovi po prekrasnem stropu, ki je kršec

oz material pripeljan iz Jame pekel tako naj bi takrat bilo mišljeno da bi vrag zgubil svoj vpliv na ljudi ... Tako sem včeraj slišala od nekega vodnika , ki je bil z ljudmi planinci iz Ajdovščine

Ko sem si ogledala to lepoto

sem šla še nazaj kjer je bil ravno uradni del pohodnikov bosih .... Pozdrav in podelitve praktičnih nagrad..

 . Po dobri uri smo se razšli.. Naju je čakala še pot nazaj slabe tri ure..: No obuta biti  je bila velika razlika.

Nekateri so šli peš nazaj, obuti, drugi so se peljali nazaj z avtomobili. Midva sva šla peš nazaj preko hriba Brezovec Nato pa po krasni mehki listnati poti skozi gozd na plano, kjer sva uživala ob pogledu na valujoča polja žita in travnikov.

Tu je postalo zelo vroče, kar vesela sva bila, dnam je  bilo vsaj ob prihodu prihranjena vročina, ki tukaj zares pripeka. Kar žehtelo je...

Odpočila sva se takoj ko sva prišla v gozd na Veliki vrh ter se nato napotila po delno sončni gozdni poti do kozolca

 in mimo Podkraja navzdol ob mini potočku kjer sem ujela v zraku letečega kačjega pastirja...

 Občudovala kraljice poletja in ja še par korakov in sva že na cilju

Za zaključek lahko samo rečem bilo je naporno saj 14 km v vročini in  na eno stran še bos ni mačji kašelj. Po drugi strani pa je to kot trening in , da vidimo koliko kljub visokemu Emšu še zmoremo...Pa tako je vsak drugi dan sva v gojzarjih  ali copatih tako , da se masaža stopal enkrat na leto tudi prileže. A opažam da so tla vedno bolj ostra, ali pa so moja stopala vedno bolj nežna he he kdo bi vedel...