četrtek, 11. junij 2015

11.6.2015-ROGLA LOVRENŠKA JEZERA

POHORJE- drugič  v juniju-Lovrenška jezera...-LEPO TI JE LEPO TI JE POHORJE ZELENO.





Poletje je razprostrlo svoje naročje, vremenarji so napovedali sončen dan... Vsa vesela sva se podala vanj. In to kar zgodaj. Hotela sva ujeti tudi sončen vzhod, ki je na Rogli prav dramatičen... Iz izkušenj veva kje je treba počakati da bo najbolj viden. A ko sva prispela na Roglo naju je razočarala megla. Še cerkev se je komaj videla .Tudi jezero je prekrila megla Krave so na pašniku še spale in začudeno gledale, ko sva se prebijala med njimi in kravjaki proti Lovrenškim jezerom. Kajti sklenila sva , da nima smisla čakati če ne bo vzhoda.In ura je že lezla proti peti...
Niti ni bilo preveč hladno tako da sva korajžno zakorakala proti spomeniku iz druge svetovne vojne...Kjer je padlo šest slovenskih mož za našo prelepo deželo... Ob njem mi je padel v oči hlod lepo izrezljan... Rekla sem "to je Pohorski bob." Na drugi strani je bila klop , usedla sva se in si privoščila vročega čaja.Kajti sedaj sva bila prepričana, da s sončnim vzhodom ne bo nič..
  Na to pa pohitela proti sedlu  Komisija...Nikamor se nama ni mudilo, dokler nisva zagledala oranžnega sija skozi gozdstekla sva navzdol, kajti obzorje se je obarvalo v nenaravne barve.Od rdeče do oranžno purpurno rjasto... Takrat sem samo obstala in strmela ter si mislila: Koliko čudežev narave človek prespi, ko je zabubljen med štirimi stenami namesto da bi odšel v naravo... Seveda ni vsem dano da gredo ven, a včasih sploh ni treba daleč... Lepa so  moja jutra sem si mislila.Kljub razočaranju zaradi megle  so bili prizori fantastični, morda tudi zaradi megle..Kot vsaka stvar ima tudi megla dve plati he he..

.Ko sva se premikala po poti so se spreminjale tudi slike oz oblike pramenov.
  Enkrat, kot sončni žarek drugič, kot žareča zavesa. Tretjič, kot bi gorel gozd tam zadaj insprva sem tekla a potem sem našla mesto da sem slikala prizore, ki so se menjavali...

Midva  sva pa hitela naprej, v megli na levi strani sva uzrla srno, ki pa se je naglo odaljevala, ko je naju zagledala.  Prišla sva do križišča in krenila kar naravnost, kajti od lani veva, da je ta pot bolj po ravnem in lepo speljana. A letos niič od tega... Hudourne vode so razrile cesto, da je bila sprana , a je bila okolica ob poti toliko zanimivejša, da me to sploh ni motilo...


Žuboreča vodo v leseno korito ki jo je spremljalo glasno ptičje petje in potoček skozi sveže zeleno rosno travo je vabil da se napijem vode  

videla sva  divjega zajca 
ki je stekel preko rosne trave, a nikoli nimam sreče da bi ga slikala tako hitro pride in še hitreje oddide





Kmalu sva zavila navzdol in ob osončeni klopci prišla na pot, ki vodi do jezer.Kljub slikanju in postanku sva prišla z Rogle v slabi uri in pol. Po lesenih tramih, ki so dvignjeni nad močvirnatimi tlemi sva kmalu v megli  uzrla stolpna Lovrenških jezerih.ki se je prikazal na desni Šla sva gor si ogledala okolico, kolikor se je pač videla, a vedno bolj se je jasnilo. Ko sva se napotila skozi cvetoče dišeče ruševje do jezercNa enem sva odkrila lokvanje a je cvetel samo eden in še ta je bil le na pol odprt 
 



Terse nato usedla na ograjo jezera ter zajtrkovala in občudovala te bisere na vrhu sredi  zelenega Pohorja..kak užitek  se je prepustiti utripu narave.... Uživala v tišini, odsevih in modrini jezer. Bila sva sama tu. uživala sva in se prepustila dišečemu okolju cvetočega ruševja in toplim žarkom, ki so kljub jutru že kar lepo pripekali. A vel je nežen veter tako da se je bil pravi užitek se prepustiti trenutku jutra.Ostala sva tukaj dve uri  se slikala za spomin




in se potem vrnila po drugi poti nazaj na Roglo. Srečavali so naju cele trume pohodnikov potem otrok ki so šli na končni izlet na  Lovrenška ... Vesela da sva se izognila hrupu gneči  sva zadovoljna  se odahnila na vsaki klopci na sončnih travnikih , kjer sva  v bližini  videla Pohorskega škrata ,
ki je stražil sočno travo ,kmalu  sva  prispela do malega jezerca v obliki srca
kjer so klopce   na kateri sta počivala dva pohodnika
Pokramljali smo se šalili še Mery




Šla sva še k jezeru ter si ogledala zanimivo cerkev je bilo všeč vesela se je hladila v vodi... Všeč mi je bilo tukaj... Nato smo se poslovili in midva sva nadaljevala pot skozi pašnik mimo krav, ki so se veselo pasle..

















  ter se potem odpravila počasi domov. Kajti modrina neba se je spemenila v svinčeno sivino
in tudi utrujena sva bila ... Nekaj hoja nekaj pa sveži gorski zrak so naredili svoje
 

 . Za sedaj  je nama ostal lep spomin na današnji potep na Zreško Pohorje. Prejšnji teden sva bila na Ribniškem Pohorju , Čaka naju še Slovenjgraško Pohorje.  Naslednjič pa naju še čaka Črno jezero Osankarica  Trije kralji .. A to bo najbrž šele jeseni...

Lep je bil pogled na Mislinjo s Tolstega vrha-- In lep zadovoljen občutek da sva spet obiskala ta čudoviti predel naše prekrasne Slovenije.....