10.7.1979.-PAKLENICA.BORISOV DOM
Spomin starega gojzarja seže kar daleč nazaj . Desetega julija bo šestintrideset let, kar smo se potepali po Hrvaški po kanjonu Paklenice do Borisovega doma ....
Spet je nastopilo, dolgo vroče poletje in z njim težko pričakovani dopust. Nekaj dni smo preživeli po potepanju po gorah Slovenije. A glavni dopust smo izkoristili za letovanje na otoku Pagu. Ker smo bili pač bolj aktivni , nam nekako ni šlo v glavo, da bi se samo predajali lenarjenju na plaži, smo sklenili da se povzpnemo do Borisovega doma v Paklenici 550 m. Kot vedno smo v avtu imeli gojzarje, tako da nam odločitev ni povzročala nobenih težav.Pa tudi v hotelu na Pagu smo imeli rezervacijo šele od naslednjega dne smo se veselo odpravili na pot.
Pot je nas vodila preko Velebita. Že precej pozno popoldne smo prispeli do majhnega mesteca Stari grad. Tu smo hoteli prenočiti a je bilo vse polno, nismo našli nobene sobe za prespati , sezona je bila na višku.
Nekaj časa smo premišljevali kako in kaj in potem se je v nas spet prebudil pustolovski duh, smo enoglasno sklenili, da gremo naprej in kot že tolikokrat doslej prespimo na prostem. Nekaj časa je trajalo da smo sploh našli cesto kljub zemljevidu in končno smo prispeli v vas Marasoviči in nato se zapeljali v kanjon Velike Paklenice..Nekaj časa smo se peljali po ozkem kanjonu a smo, kmalu ugotovili, da bomo se morali utaboriti . In potem peš naprej do Borisovega doma, a nam je bilo takoj jasno da ne bomo prispeli pravočasno oz. po svetlem, do doma Ustavili smo se v zavetju mogočnih skal ob vodi. Se okrepčali in si na malem ognju skuhali skromno večerjo, potem kavico za naju za otroka pred spanjem pa kakav. Si pripovedovali zgodbe o Indijancih ... Takrat sta otroka prebirala knjige Winettu in Old Shatterhand, počutili smo se kot pravi pustolovci. Nato so prišle na vrsto malo bolj srhljive zgodbe posebno otroka sta uživala v pripovedovanju. Tako je nam mineval večer. Kot navadno sva otrokoma poslala v avtu a nista hotela spati noter hotela sta biti zunaj poleg naju na prostem poleg naju in našega kuža Grega.
Čeprav smo bili utrujeni nam ta dogodivščina še dolgo ni dala zaspati. Ko smo se končno naveličali šteti zvezde in z pripovedovanjem zgodb smo utonili v sladek sen, ki pa ga je nedolgo zatem prekinilo glasno riganje oslov. Prestrašeni smo planili pokonci in vsi trdi od strahu, saj v poltemi sploh nismo vedeli kaj se dogaja. Malo pa smo bili še pod vtisom srhljivih zgodb, tako da smo samo čakali kaj bo sledilo.
Poleg nas se je ustavil starejši možak. Z Borisovega doma se je vračal, kamor je tovoril z osli pijačo in ostale potrebščine. Malo smo se pogovorili ponudil nam je slivovke, povedal nam je kod moramo v jutru, kako daleč je gor. Pravil je , da je služil vojsko v Celju v Sloveniji, da mu je pri nas zelo všeč, kako lepa dežela,je Slovenija, prijazni ljudje, kako zelena, to je nekajkrat ponovil. No ko sem naslednje dni videla je tu spodaj res vse bolj rjavo ožgano od sonca..... Otroka sta občudovala osle in jih božala ter jim dajala kekse, kruh Tudi za njiju je bilo to doživetje, pod zvezdnatim nebom, ob živalih, ki jih še prej sploh nista videla. Čez nekaj časa se je lastnik oslov z njimi odpravil naprej v vas Marasoviči od koder je bil doma. Mi pa smo poskušali zaspati nazaj, kar nam je bolj ali manj končno tudi uspelo.
Naslednjo jutro smo zgodaj vstali , mož je spet zakuril mali ogenj na sredi ceste, ob vodi ,da smo si skuhali zajtrk. Pravzaprav samo kavo in čaj. Nobeden ni bil preveč lačen. Avto smo parkirali ob kraju poti in nadaljevali pot po kamniti poti ki se je dvigovala. Pravzaprav pot sploh ni bila preveč naporna na desni je zaključevala kot škarpa približno dva metra visoka skalnata stena Po tem robu je, kljub mojemu negodovanju vztrajno hodil naš pes Grega.
Skozi sem nergala, da bo padel v globino. Ja včasih , če vem da imam prav, sem nejevoljna
»Ne , ne se bat«, je bil mož prepričan v njegovo orientiranost, drugače smo ga imeli vedno na vrvici tu je hodil brez. Tako smo nadaljevali pot in se menili, kako daleč je še do doma, ko naenkrat opazimo , da je psa zmanjkalo . Kot bi se ugreznil v zemljo. Vsi smo stopili na rob in videli psa, kako je mirno stal na gostem vejevju, ki je raslo pod potjo. Gledal kvišku in potrpežljivo čakal da ga damo spet gor .
Nič nam ni preostalo drugega, da smo sina spustili k njemu, da ga je nam podal, nato pa še njega potegnili navzgor. Seveda smo ga potem dali na vrvico, tudi pes lahko zgreši pot.
Po tem pripetljaju ,ki je nam še dodatno popestril pot, smo kmalu prispeli do lepe lesene koče, kjer je visel veliki zvonec, da smo lahko priklicali oskrbnika. Zelo nam je bilo to všeč posebno otroka sta zvonila kot bi zvonila Ave Marijo.
Namesto oskrbnika je prišla po poti nad domom oskrbnica. Zelo prijazna, rada je govorila in smo se razgovorili .Spila sem en kozarec zelo okusnega črnega vina, bil je zelo dober.Otroka sok in mož kot po stari navadi pivo...malo smo počivali pri koči in opazovali prelepe skale v jutranjem soncu in proti poldnevu se spustili spet v kanjon Paklenice do avta. malo smo se malo okrepčali nato smo pa nadaljevali pot nazaj ,kjer smo si privoščili obilno kosilo v gostilni ob morju bili smo vsi veseli zadovoljni da smo užili ta košček doslej še neznane gore potem smo se vsi veseli in zadovoljni nad ogledom tega dela Hrvaške za pokušnjo pognali v osvežujoče valove Jadranskega morja… smo se počasi odpravili na Pag, kjer je nas čakalo deset dnevni zasluženi dopust...
Ni komentarjev:
Objavite komentar