VELIKA PLANINA - 2014 -

Velika planina 15.4..2014-kako je bilo lani in kako je letos

 Toliko sem že slišala o  lepotah na Veliki planini, da sva se odločila da jo obiščeva tudi midva. In sredi meseca aprila lanskega leta sva se odpravila skozi Savinjsko dolino in vsa prevzeta občudovala prekrasne gore,oziroma Raduho ki se je še vsa bela

  Nad njo so se podili temni oblaki, a ker sva takrat še zaupala vremenarjem, sva si mislila saj ne bo dežja... No in res je zdržalo , Pri mrazu so se pa ušteli..: no ja sicer pa moraš vzeti v zakup, da se nad 1000 metri vreme spreminja skoraj iz minute v minuto. Pač vzameš kar je na razpolago, saj je tudi oblačno nebo nekaj prečudovitega...

Torej sva nadaljevala skozi dolino, kjer se je bleščala v ozadju cerkvica .. Malo pred Ljubnim zavila na levo v Zadrečko dolino, kjer teče reka Dreta.. Zelo mi je všeč ta dolina, sicer malo bolj stisnjena skupaj, kot Savinjska a zato nič manj lepa, z  prekrasnimi cerkvami in vasmi,Všeč mi je bila na levem hribu majhna cerkvica na pobočju Menine, ki se je bleščala v soncu

 Vreme je obetalo , da bo lepo, čeprav so tu in tam beli oblaki zaplavali čez modrino neba sva upala na najboljše. Kaj kmalu sva prispela do Gornjega gradu in naprej po dolini in kaj kmalu se je pot pričela vzpenjati proti Črnivcu, prelaz in hrib nad njim je bil čisto gol od žleda, ki je povzročil velikansko škodo v teh krajih..in malo kjersva  se spustila navzdol in po nekaj sto metrih zavila navzgor    sva prispela do cerkve svetega Ahacija , Bila je postavljena v zahvalo

sva vedela da nimava ne vem kako daleč in kmalu sva bila na prevalu Podvolovjek, kjer sva zapeljala še po kar solidni makadamski cesti navzgor  do parkirišča po Ušivcem.. parkirala sva na robu parkirišča in videla da je na poti, ki vodi na Veliko  planino še sneg...Bilo je tudi kar hladno tako da so rokavice in kapa prišle še kako prav..Veselo sva krenila v osvetljeni gozd na pot navkreber

 Naši psički Meri je bilo to zelo všeč pričela je dirjati, kot za stavo sem in tja , da je bila čisto upehana... Tudi po poti je bil še sneg tako da sva šele jeseni, ko sva šla spet gor videla, kako kamnita je ta pot... hitro sva prišla iz gozda in tam so naju pozdravili po pobočju raztreseni prvi telohi in trobentice... Krasen pogled Nato sva prispela do prvega kala, ali malega jezerca, ki je bil Mery tako všeč da se je takoj zapodila v njega

 Nebo je še vedno bilo , kot nalašč za naju, kot da bi se zmenila z sv. Medardom , ki je menda priprošnjik za vreme, da je posredoval na višji "inštanci"

 

Vseh vrst cvetja se je bohotilo tu modre rumene lila bele roza rdeče samo opazovala sva in uživala..

Nebo je bilo še jasno in modro, le hladno je bilo, a naju to prav za prav sploh ni motilo, ker sva vsa željna vpijala lepoto Velike planine vase, ki se je pred nama razgrinjala Že ob poti so se bahato razkazovali žafrani , levo in desno In malo jezerce naju je očaralo prav za prav kal,  no saj je vseeno kako naj ga imenujem všeč mi je bilo Mery še prav posebno takojse je takoj pognala v njega

 Midva sva pa opazovala lepote odseve in kaj kmalu prišla do pastirskih stanov.

 Nato sva si malo ogledala okolico, a je tako pihalo in  tako da sva se samo slikala

 

in pohitela naprej proti cerkvi Marije snežne. Vmes sva si še ogledala planine oz gore Ojstrico in Planjavo in se spominjala  da je že kar nekaj vode preteklo od takrat, ko sva hribolazila po njih.Pa kako je takrat nama zastavil pot veliki oven  in sva midva stala tam sredi poti kot prebita, dokler se ni naveličal in odšel... Naju je pa potem zaradi te zamude lovil dež in nevihta, preden sva prispela do Kamniške koče.Kmalu se je prelepa modrina izgubila- bilo mi je kot , da nekdo odstira zastor s soncem jasnino in temnimi oblaki..Zapihalo je tako strupeno, kot le kaj. Pospešila sva in ko sva prispela na vzpetino, kjer  je naju z Mery  moj mož slikal-tu je že kar pošteno pihalo... Pospešila sva in kaj kmalu dospela do male mini cerkvice

 

 Bila sva vesela ko sva zagledala cerkev in všeč mi je bila nežno zelena trata na poti, ki je bila kot obljuba, da bo tudi tukaj zavela prava pomlad s soncem in toploto...

 Tale kal pod Cerkvijo Marije Snežne je prečudovit... Posebno takrat, ko je modro nebo je kt bi se bleščalo zrcalo na trati

nama je bilo vroče in mrzlo hkrati Mislila sva da bova tu malicala... Pa sva si na hitro ogledala še sosednje griće, potem jezerce pod cerkvijo, Gradišče in gore ter krenila nazaj... Seveda sem vmes pridno slikala in ob tem izgubila rokavico...

 šla sva nazaj po isti poti med žafrani  in si obljubila, da se vrneva še to leto in da si biova sčasoma ogledala vso Veliko planino...

 Ko sva se pripeljala nazaj do Podvolovjeka sva namesto da bi šla čez Črnivec nazaj krenila levo in zavila proti Lučam..: Kjer je bila pa tako strma ovinkasta cesta, da sva rekla, da bova naslednjič hodila na Veliko Planino samo pe prek Črnivca in to obljubo tudi  izpolnjujeva....Bilo je prelepo, kljub mrazu In toliko žafrana še nisem nikoli prej in nikoli pozneje videla. Je pa res da ga letos je samo za vzorec, a o tem kdaj drugič...