URŠLJA GORA 2013

O vsebini: Življenje....
.... je v vseh oblikah, je težko, je žalostno in včasih brezupno, včasih upajoče, veselo, smešno včasih malo grešno, šaljivo, minljivo, realno he he, včasih tudi virtualno.. a to je naše življenje.. življenje vseh nas, vsak lahko najde v njem nekaj zase le potruditi se mora, da izvleče tisto najboljše.. trudimo se ...

---

• SPOMINI STAREGA GOJZERJA-
• URŠLJA GORA 2013

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA..
Včasih premišljujem in se sprašujem,ko vidim planince in pohodnike, kako hodimo in uživamo po prostranstvih planjav in sotesk, ali je to odvisnost, obsedenost, odštekanost,,hrepenenje po lepotah, miru, ali norost kot mi je zadnjič rekla znanka , ali pa je to lahko povezano vse skupaj in lahko to potem pretvoriš v eno samo besedo: LJUBEZEN DO NARAVE DO ŽIVLJENJA --
to je treba doživeti občutiti potem veš---



Leto se poslavlja nagiba se h koncu, še par dni in bo odšlo v zgodovino.Ker sem za letos zaključila z obiski moje gore, gor sva bila 22 x...Se mi zdi prav, da napišem nekaj utrinkov z letošnjih potepanj da ne izgine vse prašini pozabe , kajti to je gora, ki ti da energijo zdravje in veselje in kot je napisal Jože Žunec v knjigi Naša gora:
Citat:
Ko se kak moj znanec obregne:
Kaj, iščeš, poljanec na naši gori?
Moj odgovor je vedno isti:
Zdravje in lepoto!
Konec citata.

JANUAR-5.1.2013-
Po burnih praznovanju praznikov- nabere se jih kar precej na kup. Obletnica poroke, božič ,novo leto, rojstni dan , sva oba enoglasno sklenila, ko sva se vračala s trima ob Škalskem jezeru in sva opazovala vrh Uršlje, ki se nama je vabeče ponujala in vabila, da jo mahneva na Uršljo. Seveda sva že v naprej vedela, da bova morala, kar daleč pešačiti, no cilj je tako tudi hoja, a pozimi je le malo lažje če ni predaleč, kajti ceste so v tem koncu pozimi bolj slabo prevozne-, ali pa je treba po celem..Uspelo nama je kljub vsemu priti do odcepa za Naravske in Križan, kjer sva po poledeneli cesti le prišla po robu ceste-

ja tudi to je enkratno doživetje, saj imava dereze a nekako so ostale doma , ko sva stvari spravljala v nahrbtnik… in vadiš ravnotežje a s pohodnimi palicami kar dobro uspeva, do mize nad Križanom , kjer se nama je odprl prekrasen pogled na Kamniške, ter z debelo odejo prekrito Mislinjsko dolino.

 Tekla sva zadnji konec poti hotela sem ujeti sončni vzhod. Stekla sem pod kapelico in bila nagrajena s prekrasnim prizorom 

Ja počutiš se kot bi te nekdo obdaroval z vso to lepoto. Sonce je ravno vzhajalo in pozlatilo vso megleno dolino, kot bi bila iz čistega zlata. 

Takrat spoznaš , da so stvari res relativna stvar. Za nekoga pod to meglo je megla čista mora, za nekoga nad njo pa je mehka puhasta pozlačena odeja, ki žari v soncu in se njena barva spreminja iz minute v minuto -Nad nama se je kapelica kopala v soncu in prehod na travnik se je obarval v neverjetno lepo barvo

 in po snegu so se razsuli diamanti in kristali da se je vse bleščalo

Korajžno sva krenila nato po cesti,ki sicer ni bila več poledenela ampak zrahljana z goseničarjem s katerim vozijo hrano in opremo za vzdrževalce na odajniku Plešivec .Stopiš korak naprej pa zdrsneš vedno deset cm nazaj.... Ja zanimiva hoja je bila, zelo naporna in že na polovici poti sta bila najina obraza, kot zrel paradižnik, a ker je kazalo, lepo vreme in sva z dobro voljo in črnim humorjem in šalami na najin račun ..( Kako je bilo nekoč,ko sva brez vsakih težav premagovala vse napore in kako je sedaj, ko škriplje tu, cvikne tam- ja zanimive primerjave ) prispela na vrh. Tam sva bila poplačana za ves napor. In spet sva se šalila, kako je bilo mogoče snega je sicer bilo veliko manj, kot decembra, ko je bila cela gora, kot razglednica

vsa v belem a kljub temu je naju očarala, Zdelo se nama je , kot , da nama je odpadlo polovico let in se stopilo v modrini neba

 in so jih mehki oblaki odnesli v nepovrat in toplem januarskem soncu. In energija, ki te prevzame ob vsem tem ti da kmalu pozabiti ves napor in samo uživaš. V dolino je šlo laže počez po peš poti. No ko sva prispela na zaledenelo cesto je možu 

odpadel podplat od gojzerja. Raje je obul stare, kot bi nove, ki so ga čakali v omari, da jih obuje (Ja je že tako, ko pa se mu vedno škoda zdi zavreči stvari, ki so dotrajane. "Ja za enkrat bodo še dobre", vedno reče) No znašla sva se in zavila čevelj brez podplata v plastično vrečko, kaka vrvica pa se tako vedno najde v nahrbtniku . Pa še mehko je bilo, ko je šel po robu zaledenele ceste po snegu ko sva se vračala proti avtu..Živemu se res vse dogodi... Tako da je bil uspešen prvi vzpon ,naporen, a je že tako, kar je lepo , kar nam napolni dušo in srce, kar nas osreči si je treba zaslužiti, da znamo to bolj ceniti....
 p.p. "vetrovno dekle"