sobota, 30. maj 2015

Ko smo še lahko....

Velenje-Graška gora,Šmiklavž, Podgorje, Razbor

Na Novega leta dan, sva po  bučnem praznovanju šla na doooolg sprehod, da si napolniva celice in preženeva meglo, ki naju je ovijala kot sedmero tančic.......... Z vsakim korakom so odpadale in svet je postajal bolj jasen realen in bolj,kot sva se odaljevala od žvepla prepojenega mesta (posledica raket in petard) bolj smel in prožen je bil korak.. Dohitela sva znance, ki še tudi negujeta navado da poskrbita za telo in duha.Po voščilu in dobrih željah v novem letu smo skupno nadaljevali pot
Beseda je dala besedo in pričeli smo obujati spomine koliko smo včasih prehodili in to peš. Ne tako kot sedaj, ko nam že vsem škripljejo kolena in ščiplje tu in tam .
pripovedovala sta, kako sta včasih z lahkoto prehodila hribe in doline , sedaj se pa pripeljeta  čim više blizu cilja in se še navadno potem čudita kako je mogoče, da je hrib postal bolj strm, višji in zrak bolj oster, da pot, ki sta jo včasih skoraj pretekla, hitro brez problema, sedaj vsa zadihana in z večkratnim postankom dospeta do cilja. In takrat sva tudi midva obudila spomin na pot ki sva jo prehodila v letu čisto na začetku najine skupne poti.. 

Bilo je leto oh, saj končno ni važno kdaj je bilo... bilo je in pika. Ko sva še bila mlada , polna adrenalina polna sanj ko sva mislila , da je bog ustvaril svet samo za naju dva. 
Sedaj je adrenalina z vsakim letom manj, sanje so nekatere postale resničnost, druge so se izničile in izpuhtele , a ljubezen, do gotovih stvari je enostavno neuničljiva. Ljubezen do narave , gora ....
Tisto leto je bilo zelo natrpano s pohodi in trimi . Že spomladi sva naredila Šaleško od Velenjskega gradu preko Kožlja in naprej. Obiskala sva tudi Kozjak, potem Uršljo goro Pohorje...
Torej je tistega dne bil načrtovan pohod od Velenja preko Graške gore Šmiklavža, Podgorja naprej proti Suhemu dolu do Razborja od koder sva nameravala v dolino na avtobus , ki naj bi naju pripeljal spet nazaj v Velenje. Zelo zgodaj sva krenila na pot. seveda peš, sedaj bi se najbrž na Graško goro peljala z avtobusom. Krenila sva mimo  Škalskega jezera ...Velenjskega še sploh ni bilo ... Tam je še kmetič veselo oral in sejal tudi mi smo imeli tam vrt.....
Bila sva dobre volje predvsem pa zaljubljena. Sveže jutro je nama prijalo, korajžno sva
korakala, kot so korakali vojaki, en dva en dva..Čez Hrastovec skozi Cirkovce in še danes ne morem verjeti kako hitro sva prišla do spomenika padlim borcem na vrhu Graške gore, kjer sva se malo oddahnila po-malicala.
In zavila proti kmetiji Metulj kjer je bila kotrolna točka z štampiljko. Sprejel je naju gospodar , ki nama je ponudil mošt in malico , katero sva hvaležno odklonila, kajti ravnokar sva pomalicala.
Pa je gospodar prinesel lesnikovec.. Nikoli ne bom pozabila ko je prišel v sobo in dvignil štefan v zrak in je skozi okno posijalo sonce in se je pijača zalesketala skozi steklo,ko ga je postavil na mizo
in je sonce pozlatilo pijačo, kot bi bilo tekoče zlato. In hladna pijača je orosila kozarec.... 

Dejal je: "Če sta malicala, pila pa bosta, sigurno sta žejna !"
Če tudi ne bi bila, je nama ob pogledu na orošeno stekleno posodo napelo borbončice, da sva oba hkrati pogoltnila slino.
"Ja, prosim ".
Je dejal moj mož. Poslušala sva kako je tekla pijača v kozarce. Nazdravili smo, na vse nas, na zdravje , na najin cilj, da srečno prideva domov.Poskusila sva pijačo, no meni je skoraj bila malo kisla , a po par požirkih je teklo to po grlu, kot najboljši nektar.  Žeja je še vedno najboljši razsodnik...
Mimogrede smo izpraznili posodo, potem sva se zahvalila in prešerno in veselo nadaljevala pot. Ura je bila okoli pol devetih  dopoldne in sonce je počasi pridobivalo na svoji moči. A tudi posledica močne pijače je počasi prodirala, do najine zavesti.
Naenkrat sva postala vsa prešerna, glasno sva prepevala,skozi gozd in travnik. Svet je postajal z vsakim kilometrom bolj svetal.. Zelena barva je pridobivala močnejšo nianso. Spominjam se njive posejane z žitom . Klasje se je že rahlo obarvalo v nežno barvo zrelega žita... Počutila sva se enkratno, svobodno ... Vse naokrog je dišalo po poletju. Ptice in modro nebo so naju dobesedno očarale. Zasmejala sva, se bila sva kot otroka, ki tekata za metulji ćez širno poljano.Samo da nisva vedela, kateri je metulj in kateri otrok...
Takrat nismo smeli hoditi po njivi, a ta občutek krivde je kmalu zamrl , kajti za nama je bila samo ozka stezica in vedela sem da bo naslednje jutro,ko pade rosa  spet vse kot mora biti..
No če pogledam sedaj so sledi traktorjev kot ceste čez žitna polja, ko jih škropijo s herbicidi in pesticidi...
Takrat je bilo še vse bio... he he le da mi takrat tega še nismo vedeli .Za nas je bilo to vse normalno..Bili smo otroci narave..
Sredi polja sva se ustavila in se spogledala... včasih ni treba besed ... vse je tako samo po sebi umevno.. taki trenutki puste v človeku sledi... ko je sonce že prišlo bliže zenitu sva se zavedala, da je pred nama še dolga pot.
Stekla sva po ozarah da sva se priključila na kolovoz, ki naju je po markiranih poteh pripeljal do kontrolne točke v Šmiklavžu.

Kjer je naju sprejel prijazen moški malo starejšega datuma, dobro razpoložen z navihanimi očmi in čudpovito pojočo koroško govorico. Čeprav tudi jaz izhajam iz teh krajev me vedno znova preseneti in očara ta raznolikost, barvitost narečja. Kajti razlikuje se od mesta, do mesta. Od vasi do vasi. Naglas , besede, so kot prava poezija.
Tam se nisva dolgo zadržala. kajti pred nama je bilo še zajeten del poti. Krenila sva proti Podgorju nato proti Razborju. Pospešila sva spominjam se prašne ceste ki in prahu, ki se je dvigal ob najinih hitrih korakih,  kako dolga je ta pot mi je šele letošnja vožnja skozi te kraje, seveda po asfaltni cesti ( Takrat je bil še makadam) pojasnila zakaj nisva prišla prej. Skoraj ne morem verjeti kakšno razdaljo sva prehodila. Spominjam se da je bilo vroče v zraku je vse žehtelo od vročine.. Sonce je s svojimi prameni  ki so pronicali skozi veje bilo kot kažipot ..
Seveda sva se parkrat tudi odpočila, da si odahneva od prašne poti, da si napolniva baterije malo s soncem malo z ljubeznijo.  nato sva še hitreje nadaljevala skozi krasna polja, parobki potem gozdne jase so nama bile na razpolago.Kajti če se je le dalo sva se izognila cesti , ter šla ob njej . Pa takrat še ni bilo vse tako poseljeno in prepredeno s cestami, kot je sedaj.. Nama se je zdelo kot, da je ves ta svet ustvarjen samo za naju
Končno sva prišla na vrh in po ravni cesti proti Razborju. Kaka strmina je bila  tu, a je bilo vse lepo obdelano... ne pa tako, kot danes, ko dolino in polja prerašča plevel in grmovje. Vsaka ped zemlje je bila skrbno obdelana. 

Bolele so me noge  morala mi je padla pod ničlo.Bila  sem  žejna  svojo zalogo sva izpraznila, kajti nisva pričakovala, da se bo pot tako vlekla kot jara kača. Ja tudi krizo doživiš na tako dolgih poteh Premaguješ jo na tak ali drugačen način. Včasih še bolj zavzeto opazuješ okolico in vidiš, kar bi morda drugače spregledal. Končno sva  prišla iz gozda, kjer  se je pred nama prikazala čudovita vas s cerkvijo. Razbor...Vse breme pohoda je odpadlo z ramen..



 Ob cerkvi gostilna Pečolar ,(takrat je bila še stara gostilna sedaj sem videla da je ob njej nova) komaj sva dočakala, da je nama prijazna krčmarica postregla s pijačo. Če sva zjutraj pila jabolčnik bolj za veselje, kot žejo sem tu na dušek izpraznila steklenico Cokte on pa onega ki je poln ponosa. In že naročila drugo... potrebna sva bila pijače, kot Sahara vode... Počasi se je v naju vračalo veselje do življenja in veselje da nadaljujeva pot. Po krepkem prigrizku in počitku sva pohitela naprej, kjer sva po strmem bregu tekla navzdol ter po dobri uri prišla na cesto,a nama je avtobus odpeljal tik pred nosom. Stekla sva počez in uspelo nama je da sva ga prehitela, kajti ovinki so tu zelo veliki midva sva pridobila na času z tekom počez. kjer je naju pobral prijazen šofer avtobusa. Pripeljala sva se do Šoštanja in potem naprej domov..... Bila sva vesela, ker sva za seboj že imela tako uspešno opravljeno pot. 
Ob tem sem se spomnila svojega znanca , ki je vsake kvatre šel na romanje iz Sel pri Slovenj Gradcu preko Vernerce do Svetega Križa nad Belimi vodami. Hodil je sedem ur tja sedem nazaj. Prespal kar za cerkvijo a je vedno pravil : "Dolga je dolga ta pot a se splača če greš enkrat ti potem ni treba sedem let v cerkev in k spovedi. A imaš tako zadovoljstvo da si premagal tako dolgo pot"..Midva sva sicer malo prej zavila levo in nisva šla  k svetemu Križu, a pot je bila ravno tako dolga, če ne še daljša... Na sv.Križ greva pa vsako leto vsaj dvakrat...
Midva nisva hodila po odpustke, hodila sva za svojo veselje, svoje zadovoljstvo .. Res pa je da nisva šla več po tej poti peš. Z avtom ja... a ni bilo več tiste čarobnosti tiste povezanosti z naravo... in šele sedaj vem.. kako lepo je nama takrat bilo...Bila sva mlada , ko sva še lahko hodila kilometre in kilometre in in se po kratkem počitku počutila, kot prerojena...
P.P.