sobota, 23. maj 2015

Ko odkriješ raj…

Prejšnji  konec tedna mi je bilo dano  nepričakovano, da sem  odkrila še drugo cvetočo plat  Uršlje gore. Prijateljica na Facebooku mi je poslala čudovite posnetke avriklja, ki naj bi cveteli na moji gori. Sploh mi ni bilo jasno kje in kako. Presenečenje je bilo veliko in v takih trenutkih se človek  zave, kako malo vemo o svoji okolici..Kajti tu še nisem hodila, čeprav sem že z raznih smeri šla gor. A mi je poslala pojasnilo  ki ga  ji je  posredoval njen prijatelj, ki je obiskal ta čudoviti kotiček na pobočju moje gore…Hvala, hvala
 A v petek in soboto je deževalo kot za stavo.  Z nestrpnostjo sem pričakovala vremensko napoved za nedeljo. Ko sem videla na tv na shemi sonce se mi je kar samo smejalo. Ja,  jutri greva gor. Kajti bala sem se da bodo  avriklji odcveteli. Nameravala sva pa še ob tem ujeti sončni vzhod, kajti letos še sploh nisem imela sreče z njim. Vedno je nagajala megla, ali oblačnost,dež  čeprav so vedno napovedali jasno vreme.



Spala sva slabo in ob pol petih  sva se odpeljala od doma.  Bilo je še temno in tu in tam  je nama  cesto prečkala srna in enkrat tudi divji zajec…. Na travnik nad Križanom sva prispela malo čez peto.

 Tam sem videla, da se je oranžna svetloba na desni razlila nad obzorjem. Rahlo sem bila razočarana, ker sem ugotovila da se je v štirinajstih dneh vzhod pomaknil rahlo na levo in da mi ga ne bo uspelo videti od priklenjene mize nad travnikom…
Nato sva krenila navkreber po strmini in po nekaj sto metrih 


vzpona kmalu prišla do tam, kjer je bilo treba kreniti levo. Poti skoraj ni, a če veš smer kar gre. In kmalu sva ugotovila da se je tudi zdanilo.

Še malo in že sem videla melišče in nad njim na desni  prve čudovite avriklje, ki so bili še mokri od dežja a zato nič manj lepi. Krenila sva na levo in šla še naprej po strmini   do skal , na desni ki so se bočile nad nama. Potem med ozkim prehodom v nekakšen žleb s travo a nad njo razkošje rumene lepote,



 ki si je ne moreš predstavljati. Šla sva še malo desno in potem čez nekaj skal gor, a je bilo zelo spolzko, zemlja je bila razmočena  tako da sem se zadovoljila samo z fotografiranjem s tega mesta. 



Kajti najin moto je z glavo v gore,  je pač treba odnehati oz če niso pogoji taki kjer se ne da, Potem, ko sem končala z slikanjem 


 sva obmirovala in se predala svežini jutra, ptičjemu petju in prebujajočemu se dnevu…

Čez nekaj časa sva krenila še spet na levo tako da sva obšla spodaj skale in se po strmini vzpela ob njih na vrh.



 kjer sva od zgoraj navzdol občudovala zlato razkošje cvetov
  Čas se je odmikal in svetloba  se je razlila na nasproti ležečemu Smrekovcu  1557 m. n,v. In po njegovih poraslih pobočjih. Velik travnik pod nami se je kopal v prvih sončnih žarkih medtem, ko sva midva bila še v globoki senci…


Prvo na eno nato pa še na drugo skalo. Tako sva lahko iz vseh zornih kotov občudovala nebesa na zemlji.


Ko je sonce doseglo vrh bora na skali sva se odločila da greva naravnost navzgor po brezpotjih gore. Nekaj časa je še kar šlo celo nekaj prekrasnih mest z mahom 


sva odkrila potem volčin in bleščeče liste ciklam ,




 ki so čakali svoj čas, da se ozaljšajo s cvetovi potem sva  se morala izogibati gostim vejam, skalam in podrtim smrekam, ki so ležale vse povprek in bodo najbrž obležale tudi tam….

Čeprav imava kar precej kondicije moram sedaj priznati da je bilo kar naporno. In če sedaj pomislim da sploh nisva počivala, ampak kar hitro hitela na vrh.Potem sploh ni čudno da sem bila utrujena.... Dajala  naju je  radovednost, kje bova prišla ven. A nekako sem vedela, da ne bova daleč od poti, kjer navadno gremo gor od Rampe oz. iz Ivarčkega jezera, ali Poštarskega doma. Kajti, ko sva hodila že dobre pol ure je  ves čas naju spremljalo »klepanje« petje ruševca, ki je klical in dvoril svoji dragi… Ker vem, kje se zadržujejo  sem potem vedno bolj na desno rinila, kakor je dejala moja boljša polovica, v upanju da bova prišla gor pod cerkvijo..


 In ko sva po uri hoda zagledala svetlobo sva ugotovila da sva ven prišla na ovinku pod cerkvijo…Bila sva zadovoljna, čeprav sva mislila, da bova prišla ven veliko bolj levo...

Vsa izčrpana sva se okrepčala iz prenosne jedilnice he he , bil je zajtrk nad megleno dolino, kajti Mislinjska in Dravska dolina sta se kopali v morju megle.


Potem sem opazila da so se od najinega zadnjega izleta sem gor razcvetele narcise in svišč 


…Le vresje je že bolj v pocvitanju le pod cerkvijo in pod stolpom sva videla skalo, ki je bila kot škrat z rdečo lasuljo..

.Krenila sva mimo cerkve in po najlepši poti zame na svetu, mehki nežno zeleni vedno uživam, ko hodim po njej

na vrh k Ludranskemu križu, kjer navadno  opazujeva  tam na robu na najinem kotičku  Šaleško dolino in Kamniške ter Peco in Olševo
… Nato pa krenila na vrh. Bilo je zelo veliko obiskovalcev. Poslikala sva se oz je naju en planinec . Se pozna, ker je bila nedelja. Midva rajši hodiva čez teden,  a tokrat sva srečala veliko planinskih znancev in prijateljev s katerimi sva veselo klepetala.....Pogledala čez rob v Koroško kotlino in na Šmohorico pod nama tam baje tudi cveto avriklji, a jaz največkrat na nji opazujem gamse ki leže na vrhu ali pa se pasejo...





Ob povratku sem šla še v cerkev in prižgala tudi jaz svečo za varen korak in zdravje.
Všeč mi je v tej cerkvi , hladna, tako robustna in mogočna je, čeprav mi je bila včasih bolj všeč, ko so bila tla še narejena iz lesenih kock namesto sedanjega betona...

 Ko sva prišla je bilo jasno, ko sva odhajala se je že pooblačilo. 



 in se potem vrnila na ravnino pod cerkvijo še h bivšemu hlevu k zidu, kjer sem slikala še cerkev skozi lino v zidu


 sedaj sem lahko brez ovir prišla tja. Malo pozneje je tu skoraj neprehodno koprive in visok lapuh raste tam okoli



malo naprej sem odkrila da tudi pogačice že tvorijo cvetove, a samo tu in tam...

…in nato vesela srečna, zadovoljna polna lepote in energije  , ki jo  vedno znova podari gora vrnila nazaj v dolino…


Na travniku  pri kapelici sva uživala še v bogastvu regratovih cvetov  


tam sva se obrnila nazaj proti gori  in opazovala vse tri skale na pobočju , približala sem z aparatom in videla da so povsem rumene od avriklja.... In mi nismo vedeli za ta raj tam gor...Šele prijateljica iz čisto drugega konca Slovenije me je opozorila na to in odprla oči ...... Hvala ti.