petek, 29. maj 2015

VETRNIK-BOHOR -LISCA- SV. LOVRENC-KOZJE -ZIDANI MOST




        VETERNIK-BOHOR-LISCA-LOVRENC...KOZJE-
                             .......ZIDANI  MOST.....

 
Kakor že rečeno smo noč preživeli na prostem, siti omamljeni od dobrega jabolčnika v zavetju prvomajskega kresa. Ki pa je seveda proti jutru skoraj ugasnil. Bilo je hladno jutro Zbudilo me je nekaj pikajočega po nosu. Odprem oči in pred sabo zagledam smrček našega psa Grega. Povohal me je, saj sem najbrž še dišala po prekajenih rebrcih. Takrat sem videla, da je malo pod nami kmetija, od katere se je slišalo petelinovo bujenje svojih ljubljenih kokošk in priganjanje naj že pričnejo nesti jajca.
Nasmejala sem se , se ozrla po spečih obrazih in se pričela glasno smejati. Vsi smo bili tako črni, kot oglarji pri kuhanju oglja. Ostali so se pričeli počasi prebujati in vpraševati, kaj je narobe, nato smo ugotovili, da so mastna rebrca in ogenj ter tema naredili svoje. Skoraj ves toaletni papir, ki je bil namenjen za druge dele telesa smo porabili za čiščenje obrazov. Bil je res zanimiv začetek dneva. Hitro smo se odpravili proti Bohorju a hrib Vetrnik nam je ostal v lepem spominu. Prvo prvomajsko kresovanje...otroka sta bila navdušena..  Potem večerja dobrega soseda, no ne tega, ki vabi na piknik  in  v katerem je vse tako drago. Res so dobri ljudje na tem  koncu naše dežele. .. Morda bom enkrat napisala o naprotnem doživetju enkrat na Koroškem, seveda ne moremo vseh ljudi metati v isti koš, a vendarle. nikoli prej nas ni videla in ne poznala ... Ja in zaradi nje mi je  za vedno ta konec dežele , dežela dobrih ljudi..
Ura je bila okoli pol petih, bili smo sicer neprespani hladno je bilo. Kdor prespi noč v naravi prvega maja ve, da ti ni preveč do smeha a nam ni preostalo nič drugega kot da smo korajžno pojoč korakali     ( tako smo si dajali korajžo) proti koči na Bohorju (1023 )m . In počasi nas je vse prevzela lepota svežega pomladanskega jutra, petje ptic in bleščanje pajčevine, ki je bila stkana čez pot polna rose.
Sedaj na žalost nikoli nimam več te sreče da bi lahko občudovala te stvaritve pajkov , ne hodim po pravih poteh he he...
Po dveh urah hoje smo prispeli do koče, Koča je bila lepa zelo mi je ugajala njena lega . Izžarevala je neko domačnost,kjer je nas sprejel izredno prijazen oskrbnik. Zelo dobro nam je dela njegova prijaznost. Čeprav smo bili zgodnji je krožil okoli nas in nas vpraševal ali še potrebujemo kaj. Zajtrkovali smo obilno. Kajti čakalo je nas nadaljevanje poti proti Lisci (947) m
Do Tončkovega doma bi morali iti na Javornik mi pa smo hoteli pot skrajšati . Vendar smo zašli k Sevničnem potoku,šest kilometrov razlike.. Seveda tega takrat nismo vedeli ,a smo ustavili avto ki je pripeljal mimo in prijazen možakar nas je podučil kaj in kam, ter kako. Povabil nas je v avto, tako da smo se pripeljali, do gostilne Pipan. Kjer smo se okrepčali nekaj spili in kar je najbolj važno dobili smo kavo. Pravo dišečo kavo. Črno kot noč, vročo kot pekel in sladko kot ljubezen in kako je dišala.
Okrepčani smo se napotili po lepo speljani poti strmo v breg. Bil je prekrasen prvomajski dan, pot nas je vodila po gorskih travnikih na vrh Jelšivca, ker smo zašli smo prišli na Tončkov dom na Lisci šele ob petih popoldne.Včasih smo negodovali, če smo šli levo namesto desno, a potem smo vedno optimistično dejali ,"če se ne bi zašli, ne bi videli to in to in nikoli ne bi hodili tukaj ... Spoznali smo več naše dežele". Tako smo se navadno samo široko zarežali, češ spet bomo  videli nekaj več....
Tu je bilo delovno srečanje, bilo je vse polno ljudi. Spominjam da smo celi večer poslušali pesem Evrovizije »Džuli«. Po dobri večerji in osvežitvi smo še nekaj časa uživali praznično vzdušje, saj je vendar bil prvo majski večer. Midva z možem in Grega smo spali v sobi otroka pa na skupnem ležišču. Ko sva že skoraj zaspala, je prišla hčerka vprašat, da gredo mladinci kuriti kres ,če lahko gresta zraven. Dovolila sva jima, no saj sta bila stara že šestnajst  oziroma štirinajst let.
Naslednje jutro smo po dobrem zajtrku in ob otroškem pripovedovanju dogodivščin, kako je bilo lepo in zanimivo .Res sta se zabavala in za njiju je bilo to neko novo doživetje. Kot mestna otroka pač nista imela prilike da doživita drugačno vzdušje nepokvarjene podeželske mladine.
Z Lisce smo se spustili do Joštove cerkvice, potem pa desno v dolino kjer smo na pobočju nekega hriba zagledali lepo kmetijo, kjer so nas oskrbeli  s pijačo in seveda s prijaznostjo, ki jo v naših krajih ni tako v izobilju. Ali pa se je samo meni tako zdelo. Ne vem ne vem…
Nadaljevali smo pot še malo navzgor po mehki travi bilo je kot bi hodil po mahu. Čudovit občutek za naše razbolele noge. Prišli smo do cerkvice sv. Lovrenca na Kozjem... Presenetili so nas veliki cvetovi encijana.. To je bilo na vsej poti za nas najlepše. Travnik polno modrega cvetja .. Ker prej še nismo videli toliko encijana  na kupu smo bili navdušeni  tam  je bil čuvaj in ni pustil trgati cvetja. Pa ne da bi ga trgali, kaj ti bo, ga utrgaš in še prej , da prideš domov je za v smeti.. a on  je  vnaprej je povedal :«Trganje cvetja je prepovedano.«  Sem sedaj bila že dvakrat gor nikjer nikogar ... sedaj ne vem,ali so ljudje osveščeni saj razen opozorilnih tabel ni nikjer nikogar..

KOZJE- ZIDANI MOST




Kakorkoli mi smo uživali sto na uro. Modro nebo modro po tleh,ja to se ti dotakne duše, kot da si na neki drugi ravni življenja ... Potem pa še mir sonce , sveži  zrak, saj ni besed da bi človek to opisal, to moraš enostavno doživeti.
Pet minut naprej je zavetišče Lovrenc. To je bila pravzaprav kmetija, tudi tu kakor že na vsej tej poti prijazni dobri ljudje. Počivali smo na mehki travi, opazovali čudovite encijane  »štampljirali« malo popili kakor je pač potreba in navada, hladila sem si noge, kajti ne vem kako sem dobila žulj na desno peto. Seveda smo bili še daleč nad dolino, pa kaj stisnila sem zobe in nisem hotela pokvariti razpoloženja drugim. Mali obliž pa včasih dela tudi čudeže.
Pot smo potem nadaljevali proti vrhu velikega Kozja in se potem spustili po strmini v Zidani most, kjer smo pričakali vlak, ki je nas popeljal domov, polnih lepih vtisov novih dogodivščin in pustolovščine bi lahko rekla a bilo je prekrasno, nepozabno...  ..
Bili smo utrujeni,kajti kljub vsemu je bilo naporno a vseeno notranje izpolnjeni z neko lepoto, ki smo jo spoznali v tem koncu naše dežele nikoli prej še nismo bili tu,lepa valovita pokrajina z mehko zaobljenimi griči že prej smo slišali smo  ,da so tu doma dobri ljudje. Mehkega srca in prijazne besede. Ja pod to se jaz podpišem. Res so .vsaj takrat so bili a upam da jih ni pokvaril svet potrošništva in materializma.
To je bil utrinek z enega mojih  pohodov: Ko se sedaj meniva z možem, kadar obujava spomine se vedno spomniva kakega dogodka ... ja  bilo je lepo pa čeprav v nekem drugem sistemu,  in  v drugem stoletju...
P.P.